Se pojejo balade s hribov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 18. september 2020 / 13:37  

Hribovske balade je naslov šestemu albumu Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape. Dvanajst pesmi, dvanajst zgodb, glas in muzika, se zdi tako znanih, tako ljudskih, a nas vendarle vedno znova, ko jih poslušamo, popeljejo v neki drug svet, proč od običajnega vsakdana. Suša nad Hotavljami ni tako daleč, le malo v hrib, kjer smo se pogovarjali z Ramoveševima – Uršulo, ki pesmi poje, in Janezom, ki jih piše.

Se pogovarjamo o »karantenskem« albumu, s tem ciljam predvsem na čas, ko so Hribovske balade dobivale končno glasbeno podobo?

Uršula: Proces nastajanja tega albuma je bil dolg. Tako dolg, da je navsezadnje trčil tudi v obdobje karantene. Načrtovali smo ga približno štiri leta. Vsakič, ko smo bili odločeni, da gremo snemat, je nekaj prišlo vmes. Tako sem lani avgusta skoraj vrgla puško v koruzo in sklenila, da ga sploh ne bomo posneli. Potem pa se je zgodilo nekaj prelomnih spodbud, najpomembnejša pa je bila finančna spodbuda Glasbene zadruge Celinka (zanjo Janez Dovč), ki nam je ponudila nekaj sredstev. Tako smo rezervirali Studio Metro in oblikovalca zvoka Janeza Križaja. Izbrala sem 22. in 23. februar, dneva med šolskimi počitnicami, ko je moj glas v formi. V dveh dneh smo posneli vokale, klavir in harmoniko za devet pesmi, tri pesmi pa z Martin Ramoveš Bandom (Martin Ramoveš, Marko Petrič, Rok Skoliber), prišel je tudi Boštjan Gombač in v eni skladbi dodal krilni rog in klarinet. Glavnina snemanja je bila pod streho. Križaj je odšel na Silbo, da bi tam opravil končno miksanje in bi v maju v okviru Druge godbe lahko s koncertom zaznamovali izid zgoščenke. A prišel je 15. marec, vse se je ustavilo in naša plošča je postala karantenska. Križaj je na Silbi ostal štiri mesece, dokončal polovico plošče, nam pa ni uspelo nasneti instrumentov na polovico skladb. Moralo je počakati. Kljub temu smo v marcu plasirali dva singla Od Marije in Biv je vesele.

Konec maja smo v domačem studu Nina de Glerie nasneli še bas (Nino de Gleria), violino (Jelena Ždrale), bobne (Blaž Cekarec), drobna tolkala in nekaj spremljevalnih vokalov. Prišlo je še fotografiranje in oblikovanje ovitka za album, kjer se je odrezal priznani oblikovalec Boštjan Pavletič. Konec julija je bilo vse nared za tisk. Vsi našteti sodelujoči na albumu so ljubitelji naše glasbe in so z veseljem zastonj sodelovali pri projektu.

Janez: Tako je to. Človek nima želje, da bi poletel, pa potem vseeno poleti.

Kako ste v tem času torej financirali album?

Uršula: Kot rečeno, smo za zagon dobili znesek od Založbe Celinka, vsi honorarji poletnih koncertov se še vedno stekajo v poravnavo stroškov. Zahvalila bi se tudi poljanskemu podjetju Polycom, ki nam je omogočilo, da smo odkupili prvi paket zgoščenk. Ko plošča izide, jo avtor od založbe mora najprej odkupiti po nabavni ceni. Toliko o dobičkih. Dobiček je edino dober občutek, da smo s šestim albumom ovekovečili novih dvanajst pesmi zase in za naše zveste oboževalce.

Fotografije so nastale tu nekje v vaših krajih?

Uršula: Posneli smo jih s fotografom Jako Babnikom tu blizu na travniku, ki se mu reče na Slemenih, v ozadju sta Blegoš in Koprivnik. Ideja je bila sprva drugačna. Izbrano smo imeli drugo prizorišče s podobnim ozadjem in s senenimi balami v bližini. Ko smo se pripeljali na kraj prizorišča, je bilo to zaparkirano s tovornimi vozili in fotografiranje smo na hitro prestavili na Slemena.

Album ste že predstavili na nekaj koncertih …

Uršula: Konec avgusta smo v roke dobili album in sledili so manjši koncerti v Izoli pri Mefu, v Ljubljani, na Sajeti v Tolminu, prejšnji teden smo ga na uvodnem koncertu v Drugo godbo uspešno tudi uradno predstavili v Cankarjevem domu, jutri, v soboto, smo v Železnikih, 8. oktobra v Dolu pri Ljubljani.

Ne dvomim, da bi pri sedmih Janezovih pesniških zbirkah in vseh njegovih še neobjavljenih pesmih z lahkoto iz rokava stresli še nekaj albumov. Ampak od zadnjega z naslovom Talisman je minilo kar sedem let.

Uršula: Tudi kakšna pesem na Hribovskih baladah je stara toliko. Sicer pa so pesmi po večini iz Janezove zbirke Marije Dolinar Soloples za neveste (Sanje, 2015). Za zdaj ni načrtov za novo izdajo, saj nas je ta kar malo utrudila.

»Drugega nisa imele, drugega nisa smele, zato sa pele. Pele od Marije,« berem v pesmi Od Marije. Za kakšen motiv gre?

Janez: Gre za motiv Marije, ki je v slovenski ljudski pesmi zelo pogost. Hribovske balade Marije Dolinar so podobne ljudskim pesmim, pripovedujejo iste zgodbe.

Kako se sicer razumete z Marijo Dolinar, vas pogosto obišče tu gori v Suši?

Uršula: (navihano) Odlično se razume z njo, takrat je v svojem svetu.

Janez: Če ni Marije Dolinar, si jo je treba izmisliti. Za svojo petdesetletnico sem želel imeti malo drugačno »veselico«, kot je v naših krajih sicer običaj. Z nekaj prijatelji sem se odločil, da izdam knjigo, ki bo kot povabilo na praznovanje. Lahko bi rekli, da je bil to nekakšen duhovni piknik. V zbirki so med drugim tudi trije sklopi pesmi v knjižnem jeziku, ki jih nisem objavil še v nobeni prejšnji zbirki.

Predstavljajte si, da pridete v antikvariat, si ogledujete knjige in naletite na zbirko pesmi Marije Dolinar. Nikoli slišali. Kupite knjigo za dva evra, jo odnesete domov in imate čudovito darilo – knjigo, ki ste jo želeli prebrati.

Ampak zgodbe, ki jih poslušamo v baladah, niso nujno iz Poljanske doline. Zdi se mi, Janez, da v njih razkrivate ta slovenski etos, zakoreninjen v ta čudovit, a včasih tudi trpek košček sveta na planetu Zemlja ...

Janez: To so univerzalne zgodbe, ki so locirane v teh krajih, lahko pa jih vsak prepozna tudi v svojem okolju. Povsod v zahodni kulturi poznamo ljubezen, ljubosumje, alkohol, umor iz strasti ... Balade so v tem zelo univerzalne.

Uršula, kako izberete pesmi, da bi jih uglasbili?

Uršula: Najpomembnejše se mi zdi besedilo, potem pa mora biti pesem tudi po ritmu primerna za uglasbitev. Fino je, če najdem kitico za refren.

Če hočemo, da skladba zaživi, je pomembna tudi dobra priredba in troglasna pevska linija. Pevca in instrumentalista Joži Šalej in Metod Banko sta mi v veliko pomoč pri njenem nastanku.

Včasih se obremenjujem s tem, ali je melodija avtentična ali pa sem jo že kje slišala in jo podzavestno uporabila. Po navadi jo prvi potrdi Joži Šalej – in to na zelo prijeten način, tako da mi melodije nič ne spreminja, kar mi da vedeti, da je dobra.

Ima Janez kaj vpliva na izbor pesmi, ki jih uglasbite?

Janez: Na Uršulin izbor vpliva samo besedilo, njegova vsebina in nič drugega.

Uršula: Zgodi se, da je meni všeč in prav tako ljudem, Janezu pa ne. Pa še to zelo redko.

Janez: Ampak kot rečeno, nobenega vpliva nimam na izbor in na glasbo. Sem samo poslušalec. Dobro pa je, če na primer pesem z naslovom Blues. Žalastni žalastni demoni tudi zazveni kot blues. Pravzaprav je tudi zgodba v tej baladi en tak blues. Sicer pa skoraj nikoli ne razmišljam o muziki, ko pišem. Biv je vesele je priredba skladbe Beng beng, ki jo je napisal Sonny Bono in je edino na glasbo narejeno besedilo na tem albumu.

Prvič doslej ste vključili tudi električno kitaro, ki jo igra vajin sin Martin. Dodal je ščepec Nicka Cava. Uf, kako dobro gre ta zvok v zgodbo Hribovskih balad ...

Uršula: Martin je bil »na dosegu«, pa sva se dogovorila za pesem Biv je vesele, nakar smo celoten Martin Ramoveš Band vključili še pri dveh skladbah in obakrat je zazvenelo suvereno. Ko zdaj gledam nazaj, je bilo mogoče dobro, da smo toliko časa odlašali s snemanjem, tako smo lahko vključili tudi Martina in njegove, ki so v zadnjih letih postali odličen band.

V kabarejski Nedejla popovne nekdo pogoltne žabo, da dokaže brezpogojno ljubezen. Se je splačalo sem in tja »jesti žabe«, da ste dokazali, kako radi imate pesmi in glasbo, ki jih pojete?

Uršula: Se je. Kar nekaj smo jih pojedli in splačalo se je. Na album sem ponosna, menim, da je naš najboljši do sedaj. Kmečka logika pravi, da je spomladi posajen krompir jeseni treba pobrati, pa naj bo še tako zanič. Tudi mi smo spravili pod streho naše hribovske balade. Upam, da bodo dolgo zdržale.