Ne bodi takšna reva!

Kot dan brez zobobola, 1. del

Vanda je ena tistih mladih žensk, ki jim je življenje že napisalo zanimivo zgodbo. Njeno otroštvo je bila zaradi očetove nezvestobe in mamine bolezni ena sama polomija. Zato je že kot najstnica sklenila, da se ne bo nikoli vezala. Ni želela, da bi njeni otroci podoživljali to, kar se je zgodilo njej. Potem pa se ji je življenje postavilo na glavo …

»Ne bom pozabila dne, ko sem se brezskrbna kot metuljček vrnila domov iz šole. Pred našo hišo sta s prižganimi lučmi stala dva policijska avtomobila. Stisnilo me je pri srcu. Prva misel je, logično, bila, da se je nekomu zgodilo nekaj hudega. Stekla sem proti vhodnim vratom, a me policist, ki je tam stal, ni spustil naprej. Začela sem jokati in klicati mamo. Potem se je v veži prikazal oče, oblečen le v kopalni plašč. Bil je vidno pretresen, v obraz pa je bil bel kot stena. Brez odvečnih besed, skoraj na silo, so me odpeljali k teti, kjer sem ostala teden dni. Teta je nenehno jokala in me pomilujoče gledala. Ubogi otrok, so govorile njene oči. Od samega strahu pred neznanim in neizgovorjenim sem ždela v svoji sobi, niti pogovarjati se nisem hotela. Pa so me čez čas pustili kar pri miru. Na ta način so imeli z menoj še najmanj dela.

A iz pogovorov, ki sem jih vseeno slišala, saj sem odraslim nenehno prisluškovala, sem razumela, da je mama, ko se je sredi dopoldneva vrnila domov, v svoji zakonski postelji zasačila neko drugo žensko. Brez razmisleka je pograbila škarje in ji jih zasadila v nogo. Po krvavečo žensko so prihiteli reševalci, mamo pa so s seboj odpeljali policisti. Zaradi napredujoče bolezni (depresije) ni bila kaznovana, poslali pa so jo na psihiatrijo.

Kaj točno sta se dogovorila z očetom, takrat še nisem vedela. Kasneje sem bila priča precej ''krvavi'' ločitvi. Na CSD-ju so od mene želeli izvedeti marsikaj, a sem vztrajno molčala. Podiral se mi je svet, znašla sem se pod ruševinami, oni pa so želeli slišati, koga od staršev imam raje. Mama se je uradno preselila k svoji sestri in mami, neuradno je večino časa preživela v bolnišnici, oče pa me je vzel s seboj, ko je kupil stanovanje v Kranju. Če sem ga vprašala, kje je mama, mi je odgovoril, da je zame najbolje, če ne vem. Vseeno sem jo zelo pogrešala.

Četudi me je pogosto lasala, tepla sicer nikoli, se mi je zdelo krivično, da se z njo ne smem srečevati. V petem razredu smo šli na izlet v Postojnsko jamo. Zelo sem se ga razveselila, saj je tam živela babica. Na skrivaj, da ni nihče od učiteljev opazil, sem se izmuznila in stekla proti bloku, kjer je živela. Odprla mi je moja mami. 'Kaj pa ti tukaj?' me je vprašala, namesto da bi me objela in stisnila k sebi. Njene besede sem doživela kot hladen tuš. Na srečo se je za njenim hrbtom prikazala babica, ki me je povabila v kuhinjo in mi spekla palačinke. Ves čas sem ju spraševala, zakaj me mami ne mara, zakaj noče živeti z menoj in očetom. Končno mi je babica povedala, da ima mami neke hude težave, da jo pogosto boli glava in da je zato večino časa v bolnišnici. V dno srca se mi je zasmilila, zato sem ji tudi odpustila, ker me ni nikoli niti poklicala. Pa bi me lahko.

Učiteljice so seveda opazile, da me ni, poklicale so očeta, ta pa policijo. Na srečo se je vse dobro končalo, saj sem razredničarki povedala, kje sem bila. Tisti večer mi je oče – mojim letom primerno – razložil, da ima mama zelo hude psihične težave, da je čisto nora in da je zato bolje, če živi pri babici. ''A zato si ti hodil na obiske k drugim tetam?'' sem ga vprašala. Žalostno me je pogledal in prikimal. Moja otroška pamet sicer ni mogla dojeti vseh njegovih težav, a toliko že, da me poslej k mami več kot toliko ni več vleklo. Nekako sem se bala, da bo tudi meni naredila kaj hudega,« je Vanda nizala dogodke iz svojega otroštva.

Glas se ji je tresel, ko je povedala, da je očeta najbolj skrbelo, da je tudi ona podedovala mamino bolezen. Pa je na srečo ni. Le strah pred partnersko zvezo je tako globoko tičal v njeni podzavesti, da se ga zlepa ni mogla otresti.

»Oče je bil zmeraj, to moram reči, dober do mene. Vse mi je nudil, kar mi je le lahko. Ni me pa razvajal, to pa ne! Poslal me je v kuharski tečaj z obrazložitvijo, da bi bil že skrajni čas, da začneva spodobno jesti. Kuhanje mi je bilo všeč, obema se je oddahnilo, da nama ni bilo več treba hoditi na kosila v gostilne.

Kljub temu da sva bila veliko skupaj, sem vedela, da si ga delim še z neko drugo žensko. Z mamo ne, ona je preživljala težke čase.

Stara sem bila skoraj 18 let, obiskovala sem gimnazijo, o 'potrebah', ki jih imajo odrasli, sem že nekaj vedela. Prosila sem očeta, da mi o ženski, ki jo pred menoj skriva, pove kaj več. Nekega večera jo je res pripeljal domov. Takoj ko sem jo videla, sem jo prepoznala. Bila je tista, ki jo je mama poškodovala s škarjami. Zaupala mi je svojo zgodbo, ki pa me je takrat pustila še zelo hladno.

Kakšno žalostno naključje! Z očetom sta se spoznala na psihiatriji. Oče je tja pripeljal mojo mamo, ona pa je po smrti hčerke, ki se je utopila, doživela živčni zlom. Nekako sta se navezala drug na drugega. Oba sta se znašla v zelo težki situaciji. Drug drugemu sta bila v oporo, kajti le tako sta lahko preživela udarce, ki jih ni bilo malo.

Bila sem še premlada, da bi ju razumela. Psihične bolezni so bile pred dvema desetletjema še tabu. Danes so redki, ki se še niso znašli v teh težavah. Tudi ljubezen se mi je zdela pokvarjena, seks nekaj najbolj ogabnega na svetu! Življenje sem zelo poenostavila: če ima nekdo psihične težave, ga pač kot 'pokvarjeno robo' vrneš k staršem, tako kot je oče vrnil mamo. Če ti umre otrok, 'naročiš' še enega, pa je. Če sem v šoli dobila slabo oceno, sem sedla h knjigam in se še malo bolj učila. Ukrepaš, pa problemi izginejo!

Pregovorila sta me toliko, da se jima po tisti skupni večerji ni bilo več treba skrivati. Kadar sem bila s svojimi prijateljicami, ki sem jih imela kar precej, je prišla Irena k očetu. Nikoli se mi ni vsiljevala, čakala je, da jo bom sprejela in vzljubila. To se kar nekaj časa ni zgodilo. Medtem sem diplomirala, se zaposlila. Delala sem v neki turistični agenciji, veliko sem potovala, uživala sem življenje z veliko žlico. Bližnji so bili nekako prepričani, da sem lezbijka, saj me nikoli niso videli z moškim, a nisem bila. Le do čustvenih zvez sem bila hladna kot špricer ...«

(Konec prihodnjič)

Oddaj svoj komentar

Kranj 6°

oblačno
vlažnost: 99 %
veter: JV, hitrost: 11 km/h

6/15

petek

3/18

sobota

5/17

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

 

 

 

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

IZLETI / Kranj, 31. oktober 2020

Spominski pohod na Zelenico

OBVESTILA / Bled, Radovljica, 31. oktober 2020

Bralni krožek

OBVESTILA / Kranj, 1. november 2020

Pisarna odprta le ob sredah

OBVESTILA / Kranj, 3. november 2020

Vadba nordijske hoje bo

OBVESTILA / Kranj, 3. november 2020

Vadba nordijske hoje bo

 

 
 

 

 
 
 

V intenzivni negi več kot sto bolnikov / 22:47, 29. oktober

"V UKC-ju Ljubljana so v letošnji sezoni hospitalizirali 450 bolnikov, pri katerih so ugotovili gripo, in 300 bolnikov z respiratornim sinci...

V intenzivni negi več kot sto bolnikov / 17:00, 29. oktober

Še enkrat preber.

hahahahahahaa

V intenzivni negi več kot sto bolnikov / 15:27, 29. oktober

Koliko denarja mi zmečemo v zdravstvo!! Smo pa na stopnji Bolnice Franje! Kar se človečnosti tiče pa še na slabšem!

Radovljiški gasilci z novim vozilom takoj na intervencijo / 14:06, 29. oktober

fantje, sama fovšija vas je

Radovljiški gasilci z novim vozilom takoj na intervencijo / 10:14, 29. oktober

Se strinjam. Pretiravajo na veliko. 15 let stara cisterna je bila prestara za njih. Že tako zadolžena občina plačuje nekaj kar ni bilo potrebno zamenjave.

Jubilejni Teden slovenske drame odpovedan / 06:52, 29. oktober

Hvala bogu in virusu!

Radovljiški gasilci z novim vozilom takoj na intervencijo / 06:51, 29. oktober

A se zajebavajo?
Požar na štedilniku gasili s 320000€ vrednim vozilom -
to bi šel lahko eden na kolesu s kanglo vode.