Boš sladoled?

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: Medvode / ponedeljek, 5. oktober 2020 / 09:48  

Pred nekaj dnevi mi je znanka osupla razlagala, da na kranjskih ulicah skoraj ni več moč slišati slovenske besede, da celo ni več moč slišati pogovorov v srbščini in da v mestu skoraj vsi govorijo albansko. Ko se je namreč pod večer vračale s prireditve, je med redkimi sprehajalci po središču mesta srečevala zgolj Albance, ki jih za razliko od drugih tujcev v mestu res ni čisto nič razumela.

Seveda še zdaleč ni bila edina, ki ugotavlja, da je v Kranju vse več tujcev, da to še zdaleč niso turisti, temveč domačini, ki so v Slovenijo prišli s trebuhom za kruhom ali bolje – za boljšim kruhom, kot ga imajo doma.

Ko sva se pogovarjali o tem, sem se spomnila svojega prvega srečanja z Albancem. Ker smo imeli sorodnike v Žireh, smo namreč vedno, ko smo z družino šli na obisk k njim, zavili tudi v slaščičarno. Ne spomnim se, kako se je imenovala pred skoraj petdesetimi leti, danes ji vsi pravimo Ambasada. Spomnim pa se, da nas je vsakič, ko smo sedli za mizo, prišel pozdravit šef Esad in nam prinesel kaj sladkega. Njihove »šamšnite« so se topile na jeziku, če le ni bilo premrzlo, sem vedno dobila ogromen sladoled. Danes že pokojni Albanec Esad Biljali, ki je v Žiri prišel iz Makedonije in se je trudil govoriti čim bolj slovensko, je v Žireh ustvaril družino, iz majhne slaščičarne je nastal velik lokal in vsakič, ko se sedaj tam ustavimo na kavi in nas postreže kdo od njegovih otrok ali vnukov, se spomnim Esadovega nasmeška, ko me je vprašal: Boš sladoled?

Tako je bila moja predstava o Albancih dolgo povezana s slaščičarno, prijaznostjo in ustrežljivostjo. Potem sem spoznala sadjarje pa sošolce na faksu ... In nikoli o njih nisem imela slabega mnenja. Tiste, ki so želeli delati, se učiti našega jezika in si zagotoviti boljše življenje, sem celo občudovala.

Danes mi naenkrat ne bi smeli biti všeč. Ker jih je preveč, ker k nam prihajajo zato, da izkoristijo socialne pravice, ki jim pripadajo, delajo pa le redki. S seboj pripeljejo družine in nihče sploh ne ve več natanko, koliko jih v resnici je in koliko je samo prijavljenih, saj je nemogoče, da bi jih v garsonjerah živelo več deset ali celo več kot sto.

Vse to je postal takšen problem, da so na zadnji seji kranjskega mestnega sveta o nadzoru nad priseljenci in o zlorabah v zvezi z njimi razpravljali tudi svetniki. In ugotovili, da imamo pač zakonodajo, ki tujcem omogoča, da pridejo k nam in (ne da bi se naučili slovensko) dobijo, kar jim pripada. Dejstvo je pač, da za naše predpise niso krivi tujci, pač pa tisti, ki so jih sprejeli. In dokler ne bo drugačnih, jih bodo izkoriščali. Ker mnogi od tujcev niso le prijazni, ampak tudi iznajdljivi.