Kako so adergaške preste postale vodiške

Besedilo: Aleš Senožetnik
Kategorija: Editors Choice / nedelja, 11. oktober 2020 / 08:28  

V Vodicah že četrta generacija družine Jagodic peče preste po receptu nun iz Adergasa, ki so jih na ta način pekle že v začetku šestnajstega stoletja.

Da sredi Vodic, na Kamniški cesti 22, stoji Pekarna prest Jagodic, opozarja le manjši napis pred domačo hišo, ki ga človek kaj hitro spregleda, a v njej že vrsto let nastajajo po mnenju mnogih najboljše preste pri nas. Kupujejo jih ljubitelji slanega peciva od vsepovsod, o čemer smo se prepričali tudi med našim obiskom. »To so edine prave preste, najboljše. Najbolj znana presta je vodiška presta,« ni skoparil s pohvalami gospod iz Šentvida, ki jih je tokrat vzel trideset in se vsakič, ko se pelje mimo Vodic, ustavi tudi v pekarni pri Jagodičevih.

»Nekateri imajo radi bolj, drugi manj pečene. Vedno jih naredimo nekaj brez dodatne soli, prilagodimo pa se tudi željam strank. Tako za enega od naših rednih kupcev pripravimo nekaj tako slanih, da jih sam ne morem jesti. Vendar so njemu očitno takšne všeč,« pravi Damijan Jagodic, ki danes ob pomoči žene in sestre, ki si delita ime Ksenja, ter očeta Jožeta, vodi pekarno. Poleg rednih kupcev iz Vodic in okolice pa jih precej prodajo tudi gostinskim lokalom in gorskim kočam. Tako se z vodiškimi prestami lahko okrepčajo tudi izletniki na bližnji Šmarni gori ali pa planinci, ki se ustavijo v domu na Kališču pod Storžičem, Sv. Joštu nad Kranjem, Sv. Jakobu nad Preddvorom, Sv. Primožu nad Kamnikom, Rašici, Starem gradu nad Smlednikom ali v Planinskem domu v Tamarju.

Čeprav so preste danes znane kot vodiške, pa izvirajo iz Adergasa. V tamkajšnjem dominikanskem samostanu so jih menda že okoli leta 1700 pekle nune, navado pa so privzele tudi ženske iz vasi, ki so izdelovanje prest prenesle na svoje domove.

Prestarstvo se v Adergasu ni ohranilo, po zaslugi Damijanovega pradeda pa tradicija živi še danes. Ob selitvi iz Lahovč je namreč leta 1920 domačo obrt prenesel v Vodice, od leta 1932 pa pekarna, v kateri preste peče že četrta generacija Jagodičevih, deluje na isti lokaciji kot do danes.

V več kot tristoletni zgodovini se recept za pripravo prest ni spremenil. Tako kot so jih nekdaj pripravljale nune, jih v Vodicah še danes pečeta tudi Damijan Jagodic in njegova družina. Še danes večina dela poteka ročno, le stroj za delno valjanje testa jim ga nekoliko olajša. Tako kot so to nekdaj počele nune, preste še vedno najprej vržejo v krop, šele nato jih spečejo v peči, segreti na skoraj tristo stopinj. Ker so preste najprej kuhane in šele nato pečene, dobijo značilen lesk in obstojnost. Čeprav jim ne dodajajo nobenih umetnih dodatkov in vsebujejo le vodo, moko, kvas in sol, posušene obstanejo tudi več mesecev. »Preste so mehke le prvi dan, nato pa postanejo trde. Tako da je bolje, da jih ne grizemo, temveč odlomimo in počakamo, da se nam raztopijo v ustih,« pravi Damijan Jagodic, medtem ko iz peči pobira še zadnje preste tega dne.

Na vprašanje, koliko jih spečejo vsak dan, se pekovski mojster le skrivnostno nasmehne: »Toliko, kolikor smo pridni.« Tudi z nasledstvom oz. nadaljevanjem tradicije si ne beli glave. Starejši sin in hčerka sta si vsaj za zdaj izbrala drugačne poklice, zato pa več interesa za peko prest kaže najmlajša, ki pa je šele v tretjem razredu in ima časa za tovrstne odločitve še precej. »Sam sem rasel v pekarni in mi je bilo že od mladih nog jasno, da bom nadaljeval očetovo delo. Danes je drugače, otroci imajo tudi več možnosti. Nobenega od njih ne silim v nič. Kakor se bodo odločili, tako bo tudi prav,« zaključi sogovornik.