Spolno nasilje med mladoletnimi vrstniki

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. oktober 2020 / 07:49  

Za konec poglavja pa še en bolj »enakopraven« (vsaj kar zadeva enakost let udeležencev) poskus nasilnega mladoletniškega seksa.

Zadevo je prijavila Uršula Švigl, gostačka s Studenca (okraj Ljubljana Okolica). Sredi decembra 1858 je bila v gozdu, ko je zaslišala klicati ženski glas: »Pusti me!«

Ko se je približala kraju klicanja, je zagledala na tleh žensko na hrbtu, na njej pa moškega. Kakšnega nasilja pa ni opazila. Ker je po premikanju sklepala, da gre za nečisto opravilo, je zavpila na ti dve osebi, nakar je moški skočil pokonci in zbežal, ženska pa je vsa prestrašena vzkliknila: »Še dobro, da si ravno sedaj prišla!«, pri tem je bila objokana in tresoča se.

To je bila Katarina Sterlekar, stara sedemnajst let, tržaška najdenka, vzgojena pri Martinu Zalarju v Želimljah. Povedala je, da jo je fant Jakob Jeršin že jeseni na paši vrgel na tla, ji šel z roko pod krilo in jo šlatal, vendar so ga takrat prestrašili koraki nekoga in je zbežal. Tokrat pa da je nesla žito v mlin, ko jo je došel Jakob, ji zbil vrečo z žitom z glave, z rokama zagrabil, jo zvlekel v grmovje, vrgel na tla, ji kleče na njej razmaknil nogi, dvignil obleko nad pas, si odpel hlače in ji legel na trebuh.

Vpila je na pomoč in se ga hotela znebiti z rokama. Ukazal ji je, naj bo tiho, da se vendar ne bo nič zgodilo. Ko se je vlegel nanjo, se je premikala s telesom, ko ga je skušala zvaliti dol, občutila ni nobene bolečine in nobene poškodbe. Na njeno klicanje da je prišla neka ženska in Jeršin je pobegnil. Ni imela nobenih slutenj, kaj je Jeršin hotel z njo.

Tudi Jakob je bil sedemnajst let star, sin polkmeta, še nikdar kaznovan. Dogodek je v bistvenem priznal, obenem pa zagotavljal, da si je Katarina sama kriva, ker naj bi ga stalno zasledovala na paši in ga v šali vlekla za obleko. Pri zadnjem poskusu se mu ni prav nič hotela oteti in je tudi utihnila, ko jo je prosil. Ko je legla na tla, ji je res dvignil spodnje krilo in je pokleknil k njej, vendar ne njej na nogi. Medtem ko si je odpenjal hlače, je ni držal in bi mu lahko tudi ušla, če bi res hotela. Do občevanja da sicer ni prišlo, ker se je pojavila neka ženska, vendar se Katarina takrat ni več branila.

Zdravniški pregled je ugotovil, da je bila Katarina spolno še nerazvita, niti še ni imela menstruacije, deviška kožica je bila še nepoškodovana, vhod v nožnico je bil še popolnoma zaprt in na njem nobenih posledic posilstva. Zločina posilstva torej ni bilo, preiskavo so ukinili, vendar so zadevo predali okrajnemu uradu Ljubljana Okolica, če bi le-ta morda ukrepal glede prestopka javne spodobnosti. Državno pravdništvo (tožilstvo) je torej primer zavrglo, ker posilstvo ni bilo izvedeno niti ni bilo na dekletu kakšnih sledov fizičnega nasilja. Pravdništvo se niti ni trudilo z obtožbo poskusa posilstva, saj z njo na sodišču gotovo ne bi uspelo. Dokazi so bili res »medli« – vsaj za tisti čas. Prvič domnevna žrtev niti ni vedela, kaj naj bi napadalec hotel početi z njo, drugič pa edina priča ni videla nobenega nasilja, ampak zgolj javno nemoralo.