Med ljubljenčki, ki jih ne vodimo na sprehod

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. oktober 2020 / 10:18  

Radovljičan Sašo Čotar v Ljubljani predstavlja svojo slikovito zbirko pajkov in škorpijonov – v njej so največji, najbolj barviti pa tudi najnevarnejši primerki z vseh koncev sveta.

Prejšnjo soboto so v ljubljanskem BTC odprli vrata izjemno zanimive razstave pajkov in škorpijonov. V slikovitih terarijih, ki posnemajo naravno okolje teh pri nas redko videnih bitij, je na ogled več kot osemdeset različnih vrst pajkov in škorpijonov z različnih koncev sveta, med njimi največji, najlepši pa tudi najbolj strupeni primerki, kot je na primer avstralska črna vdova, ki spada med tri najbolj smrtonosne pajke na svetu.

Sto vrst pajkov in škorpijonov

Lastnik impresivne zbirke, ki jo je v takšni obliki prvič postavil na ogled, je Radovljičan, ki zadnjih nekaj let živi v Tržiču, Sašo Čotar. V njegovi zbirki je danes okoli sto vrst pajkov in škorpijonov. »Zbirko je treba sproti dopolnjevati, življenjska doba pajkov pa ni prav dolga. Najbolj strupene črne vdove so na primer sezonski pajki. Samica živi leto, leto in pol, samec pa samo nekaj mesecev. Ptičji pajki živijo dlje, od osem pa tudi do 25 let, samci pa največ leto in pol po doseženi spolni zrelosti. Tako rekoč vse dobim od rejcev po Evropi, večinoma na sejmih v tujini. Iz narave se številne vrste smejo jemati, ker so ogroženi in zato zakonsko zaščiteni. Promet z zaščitenimi vrstami je znotraj Evrope mogoč samo na podlagi potrdila o izvoru.«

Tudi pajki so hišni ljubljenčki

Pravi, da se seveda na živali iz njegove zbirke človek ne more navezati tako, kot se naveže na psa ali mačko, pa vendar jih ima za ljubljenčke. Prav vse dobro pozna, ve za razlike med njimi, nekatere so mu bolj, druge morda malce manj pri srcu. Na posebno mesto tako postavlja najbolj strupene vrste škorpijonov, ki jih ni prav enostavno dobiti, pa črne vdove. Pove, da z njimi, če imaš zgolj nekaj primerkov ali par, ni veliko dela. »Važno je, da imajo primeren terarij, vodo, klimo ... Ni jih treba voziti na sprehod, jedo občasno, božanja ne pričakujejo,« pove za nasmehom, a zatrdi, da te živali zagotovo so hišni ljubljenčki, čeprav je odnos z njimi manj oseben kot z bolj običajnimi živalmi.

Pajki ne pičijo, ampak ugriznejo

Obiskovalce z veseljem popelje po razstavi in jim razloži podrobnosti in zanimivosti o posameznih vrstah. Navduši z velikanskim ptičjim pajkom, ki živi v južni Ameriki. Znan je tudi kot leteči pajek, saj ima sposobnost skakanja. Zaradi mirnega značaja in šibkejšega strupa ga pogosto najdemo kot hišnega ljubljenčka, čeprav se lahko premika ekstremno hitro, pove Sašo Čotar. Na drugi strani lahko vidimo črno vdovo, pajka iz južne Amerike, ki je zaradi svojega zelo močnega strupa med tistimi z najbolj strašljivim slovesom. Nevaren je ugriz odrasle samice, ki ima dovolj velike strupnike, da predrejo človeško kožo, stvarno pojasni Čotar. Škorpijon z latinskim imenom Leiurus quinquestriatus - angleško deathstalker - pa na prvi pogled ni videti posebej strašljiva, a je ena od najbolj strupenih vrst škorpijonov.

Poskrbljeno za varnost

Terariji so sicer opremljeni z jasnimi in razumljivo predstavljenimi informacijami o vsakem od primerkov, zelo poučni so tudi plakati s preglednimi opisi živali, njihovih življenjskih ciklov in okolij, ki so del razstave. A največ zagotovo pomeni njegova osebna razlaga. »Največkrat me obiskovalci seveda vprašajo, ali me je kdaj kakšen pajek že pičil, jaz pa za začetek razložim, da pajek ugrizne, ne piči. Zanima jih, kaj jedo ... Na razstavo pogosto starše 'zvlečejo' otroci, ki se jim zdijo zanimive migetajoče kosmate živalce. A zelo pogosto se potem zgodi, da so prav starši tisti, ki se v razstavo tako vživijo, da jih ni mogoče spraviti naprej ...«

Živali so skrbno varovane

Sašo Čotar ima za svojo zbirko na voljo posebno sobo doma, posebej za razstavo v Ljubljani pa je izdelal zanimive terarije, za vsako od živali posebnega; tiste najbolj strupene imajo dvojno varovanje, steklene vitrine so skrbno zaklenjene. Ko z dolgo pinceto skuša indijskega škorpijona premakniti tako, da bo na fotografiji bolje viden, delo opravi umirjeno in zbrano.

Napadejo le, če se čutijo ogrožene

Pravi, da se mu v dvajsetih letih, kolikor je minilo, odkar je kot darilo dobil svojega prvega škorpijona, ni zgodilo, a bi ga katera od teh, za mnoge strah vzbujajočih živali ugriznila ali pičila. Tako kot velika večina živali nasploh namreč tudi najbolj strupeni pajki in škorpijoni to običajno storijo le, ko se branijo, so stisnjeni v kot.