Angel spomina

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / nedelja, 25. oktober 2020 / 09:49  

Koroški plebiscit je bil za Slovence onstran Karavank velika tragedija. Sto let po plebiscitu ugotavljamo, da so zdaj razmere boljše, a kaj ko je Slovencev komaj še kaj. Bog daj, da bi spet bolj pogumno zadihali!

Štirje razlogi

Plebiscitna obletnica je na obeh straneh Karavank deležna velike medijske pozornosti. Pa dodajmo eno od razlag še na tem mestu. »Koroški plebiscit je nenavadno dolgotrajen fenomen, katerega posledice še danes razdvajajo velik del slovenske in koroške javnosti in ki še danes v marsičem opredeljuje vsakdanjo politično realnost na avstrijskem Koroškem. Kot takšen je imel daleč dolgotrajnejše in bolj tragične učinke od nekaterih drugih podobnih plebiscitov, ki so se na različnih delih Evrope izvajali po 1. svetovni vojni … Vse vpletene strani ga še danes razlagajo precej drugače: nemško-nacionalna stran kot zavestno in prostovoljno odločitev koroških Slovencev in 'Vindišarjev' za vključitev v nemški jezikovni in kulturni krog, slovenska stran bodisi kot nacionalno tragedijo bodisi kot prevaro, koroški Slovenci pa predvsem kot začetek več desetletij trajajočega zatiranja in odrivanja iz javnega življenja na Koroškem. Moderna razlaga, ki je verjetno najbližja resnici, je, da se je velik delež slovensko govorečega prebivalstva na plebiscitu odločil za Avstrijo predvsem iz štirih razlogov: 1. ekonomskih razlogov (navezava koroških kmetov na trge v Celovcu in Beljaku); 2. političnih razlogov (Avstrija se je po 1. svetovni vojni pozicionirala kot demokratična republika, Jugoslavija pa kot tradicionalistična monarhija); 3. religioznih razlogov (Avstrija je zgodovinsko katoliška dežela, Jugoslavija pa je kot večnacionalna in večverska dežela z močnim pravoslavnim in muslimanskim elementom povprečnemu katoliškemu Korošcu delovala precej tuje); 4. zgodovinsko domoljubnih motivov (zavest o tisočletni pripadnosti deželi Koroški, pred tem tudi slovenski kneževini Karantaniji, je bila med koroškimi Slovenci mnogo starejša in bolj zakoreninjena od zavesti o pripadnosti ideji Zedinjene Slovenije, ki se je pojavila šele sredi 19. stoletja). V moderni Sloveniji obstaja danes veliko špekulacij, da bi se plebiscit lahko končal drugače, če bi se Korošci na plebiscitu namesto med Avstrijo in Jugoslavijo odločali med Avstrijo in Slovenijo. Hkrati obstajajo nekatere skrajne teorije, ki so sicer zelo blizu nemško-nacionalni razlagi dogodkov in ki trdijo, da so se koroški Slovenci na plebiscitu sami prostovoljno izločili iz slovenskega narodnega telesa. Vendar kljub vsemu ostaja dejstvo, ki ga ni mogoče ovreči: na koroškem plebiscitu 10. oktobra leta 1920 se je velika večina slovensko govorečih Korošcev (po uradno veljavnih rezultatih okoli 60 odstotkov) dejansko odločila za priključitev k matičnemu narodu. Splet okoliščin, dolgotrajna agresivna germanizacija Južne Koroške med letoma 1869 in 1918, krvavi in med ljudstvom nepriljubljeni povojni oboroženi spopadi, pristranskost mednarodne komisije in mnoge nepravilnosti v izvedbi samega plebiscita so skupno tehtnico na koncu prevesili na avstrijsko stran. Toda rezultati so hkrati nedvoumno pokazali, da je znotraj takratnega slovensko govorečega prebivalstva Južne Koroške obstajala jasno izražena večina, ki je želela ohraniti svojo pripadnost slovenstvu, tudi za ceno priključitve novi in neznani politični tvorbi …« (Vir: Wikipedija)

Zedinjena Slovenija 1945

V letu, ko mineva sto let od koroškega plebiscita in podpisa rapalske pogodbe oziroma od mednarodno potrjene izgube Koroške in Primorske, bi rad spomnil še na eno dejstvo: da so v maju leta 1945 slovenske partizanske enote skupaj z enotami Jugoslovanske armade pod poveljstvom Maršala Tita dosegle cilj Zedinjene Slovenije, čeprav samo za en mesec. Zasedle in »osvobodile« (kakor za koga) so dobršen del Koroške, Trst in Gorico. Kokrški odred, sestavljen večinoma iz gorenjskih borcev, je 8. maja 1945 vkorakal v Celovec, vendar se je moral po prihodu britanskih čet na njihov pritisk umakniti. Jugoslovanske enote so se morale po štiridesetih dneh umakniti tudi iz Trsta in Gorice. Toliko ozemlja, poseljenega s Slovenci, ni bilo pod slovensko oziroma jugoslovansko upravo ne prej ne pozneje. No, resnici na ljubo ga je bilo največ pod Habsburžani, a je bilo razdeljeno na več kronskih dežel. Oktober in november 1920 sta bila za slovenstvo tragična meseca, z grenkimi občutki so se naše enote konec maja in v začetku junija umaknile tudi iz Trsta in Koroške.

Pogumni predsednik

»Kot zvezni predsednik bi se vam želel iskreno opravičiti za krivice in zamude pri uresničitvi vaših ustavnih pravic«. S temi besedami, izrečenimi v brezhibni slovenščini, se je avstrijski predsednik Van der Bellen opravičil koroškim Slovencem. Tudi te besede pričajo, da so se časi spremenili.