Mladi prepotrebneži

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. november 2020 / 20:19  

Pri posilstvih kar naprej ugotavljamo, da so sodišča zelo dvomila o izpovedih prič in so zahtevala trdne dokaze. Tako je bil dovolj tudi zagovor posilstva obtoženega Franca iz prejšnje zgodbe, sicer občinskega sluge, češ da o vsem tem nima pojma. Da je bil takrat tako pijan, da se ne spomni, s kom je šel domov. To je bilo za sodišče dovolj, da je ugotovilo, da kazenske preiskave ne bo, ker da se ne da z gotovostjo reči, da je šlo za posilstvo.

Kako težko je bilo ženskam dokazovati posilstvo, govori tudi naslednji primer.

Neža Ravnik (33) iz Bohinjske Bistrice, mati treh otrok, dninarica, je prijavila, da je 20. julija 1858 šla na Ribčevo planino na Jelovici nabirat jagode. Tam pa jo je zgrabil Valentin Murnik (iz Mošenj), jo vlačil po koprivah in pretepal. Vprašal jo je, kje so še druge ženske in otroci, ki so prišli z njo na Jelovico. Neža je prosila, naj za božjo voljo pusti otroke pri miru, in Murnik se je strinjal, če se mu le ona prepusti.

Tu pa je Nežo malce zapustila skrb za druge. Dopovedovati mu je začela, da je ona že stara, da ima otroke in da naj si rajši vzame kakšno mlajšo nabiralko jagod. Namesto tega je Murnik druge ženske v bližini pregnal z udarci, nazadnje pa vlekel Nežo na neko skalo, jo vrgel čez in spolno občeval z njo, ki je bila zaradi pretepanja povsem brez moči, da bi se mu lahko upirala.

Zdravniški pregled je ugotovil več poškodb po telesu, vendar so bile vse lažje. Šlo je torej za zločin posilstva in prestopek telesnega poškodovanja. Za poškodovanje so bile v dokaz vidne posledice, glede posilstva pa »samo« izjava žrtve, drugih dokazov ni bilo moč dobiti in zato so zaradi nezadostnih dokazov preiskavo posilstva ukinili. Glede prestopka telesnega poškodovanja pa je bilo pristojno okrajno sodišče.

V »duhu dobe«, da tako rečemo, je bila tudi razsodba višjega deželnega sodišča v Gradcu, ki je 11. novembra 1856 kot prizivno sodišče zavrnilo sodbo ljubljanskega deželnega sodišča iz oktobra 1855. Janez Hočevar, ki je bil obsojen zaradi posilstva, se je namreč pritožil in graško sodišče je ugotavljalo, da se navedbe žrtve Marije Kastelic niso zdele prav nič verodostojne.

Po njeni lastni izjavi naj mu ne bi nudila zadostnega odpora, ki bi bil nujen, da bi lahko govorili o zločinu posilstva. Nadalje da iz preiskave ni bilo razvidno, da bi Hočevar Kasteličevi nevarno grozil, resnično uporabil nasilje ali jo omamil (da bi zadostil pogojem za posilstvo). Da je vse kazalo, da je Kasteličeva sama molče privolila v ravnanje obdolženca. In nazadnje: tega dogodka sploh ni takoj prijavila, ampak je domnevno posilstvo tako orožnikom kot preiskovalnemu sodniku sprva zanikala. Iz vsega navedenega torej izhaja, da ni pravne osnove za posilstvo po 125. členu kazenskega zakona iz leta 1852: »Kdor ženski nevarno preti, res silo dela ali njene počutke zvito omami, tako da se mu zoperstaviti ne more, in se ž njo v takem stanu zunaj zakona telesno združi, stori hudodelstvo posilne nečistosti.«

Višje sodišče je naročilo, da preiskavo proti Hočevarju ukinejo in ga izpustijo iz preiskovalnega zapora.