Čebelarijo že več kot dvesto let

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sobota, 14. november 2020 / 17:05  

V družini Koncilia iz Soteske neprekinjeno čebelarijo že od leta 1800. Družinsko kroniko, povezano s čebelarjenjem, je zbral danes 85-letni Franc Koncilia, ki je sam čebelar že od svojega četrtega leta starosti.

Zbiranja podatkov o svojih prednikih čebelarjih se je Franc Koncilia bolj načrtno lotil lansko leto; večino dokumentov je našel v domačih omarah, veliko pa tudi v župnišču v Nevljah, kjer hranijo matične knjige do leta 1800. Če bi želel izbrskati še kaj iz let pred tem, bi se moral odpraviti v nadškofijski arhiv v Ljubljano. A že zdajšnji podatki so zanimivi, saj kažejo na to, da je bilo v družini v zadnjih 220 letih pet čebelarjev in dve čebelarki.

Čebelarstvo je bilo v Tuhinjski dolini nekdaj močno razvito. Predniki našega sogovornika so v te kraje prišli tik ob koncu 18. stoletja, ko so od Janeza Vidmarja s Hriba številka 8 kupili hišo in nekoliko zemlje. S seboj so pripeljali tudi čebele in vse potrebno za čebelarjenje. Znano je, da so leta 1800 izdelali svoj prvi čebelnjak, kar Koncilievi danes štejejo za začetek čebelarjenja v svoji družini. Anton Koncilija (rojen 1831) se je čebelarjenja naučil od svojega očeta in je že leta 1848 sam izdelal sto panjev kranjičev. Čebelaril je dolga leta, ko pa je zbolel, je naprej čebelarila njegova žena Marjeta, ki je po moževi smrti na zapuščinski razpravi poleg zemljišča dobila tudi dva panja čebel. Ta dokument je pri Kavčevih še danes ohranjen. Čebelarila sta tudi Johan Koncilia (rojen 1876) in njegova žena Rezka, ki pa sta ugotovila, da je s čebelami premalo denarja, zato je Johan odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko, čebele pa je prepustil ženi. »Ko se je po štirih letih vrnil domov, je šel najprej pogledat čebele, tako pomembne so bile,« pravi Franc Koncilia in nadaljuje, da je za Johanom čebelaril tudi njegov oče – Franc Koncilia (rojen 1907). »V tistem času so čebelarji iz kamniškega okoliša vozili svoje čebele na Primorsko na akacijevo pašo. A moj oče čebel ni vozil tja, ampak v Podgorje na ajdovo pašo. Vozil jih je z vozom, kasneje, ko panjev ni bilo več tako veliko, pa kar s kolesom. To kolo, ki je bilo izdelano leta 1888 v Srbiji, doma hranimo še danes,« pravi Franc, ki se je čebelarjenja od svojega očeta naučil že zelo zgodaj. »Očeta sem kot čebelarja rad opazoval še kot majhen otrok, z njim sem hodil okoli čebel in nekega dne mi je rekel, da mi bo dal panj čebel, za katerega bom lahko skrbel sam. In tako sem pri štirih letih postal čebelar,« se spominja.

Franc Koncilija je danes zadnji čebelar svoje družine, čeprav si želi, da bi tradicijo nadaljevala ena od njegovih vnukinj. Največ je imel trideset panjev čebel, danes pa skrbi še za štiri, pri tem pa mu pomaga tudi žena Angelca. Član Čebelarskega društva Kamnik je že od leta 1957. Čebelarsko tradicijo je rad predstavljal na številnih prireditvah, tudi Dnevih narodnih noš in na etnološki prireditvi v Snoviku. Bil je tudi v upravnem odboru Čebelarske zveze Slovenije, pohvali pa se lahko s priznanjema tretje in druge stopnje Antona Janše.

Čebelar s srcem in dušo je že vse svoje življenje in še danes ob vsaki priložnosti poudarja pomen čebel. »Čebela je edina avtohtona pasma v Sloveniji, ki nima subvencije. Čeprav je zaslužna za kar osemdeset odstotkov kmetijstva, se zdi pozabljena. Tepejo jo država, kmetje in podnebne spremembe, samo še čebelarji smo ji ostali zvesti,« še pravi Koncilia, ki zaključi z znano mislijo Einsteina: »Ko čebel ne bo več, tudi ljudi ne bo več.«