Hvaležen, da je lahko dvignil roko za samostojno Slovenijo

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Arhiv člankov / ponedeljek, 23. november 2020 / 09:15  

Radovljičan Avguštin Mencinger je pred tridesetimi leti kot član poslanskega kluba Demosa, kjer je bil predstavnik tedanjih Slovenskih krščanskih demokratov, sodeloval na srečanju v Poljčah, kjer je bila sprejeta odločitev o izvedbi plebiscita o samostojnosti Slovenije.

Radovljičan jeseniških korenin Avguštin Mencinger, danes upokojeni zdravnik, je bil eden od tistih, ki so pred tridesetimi leti sodelovali na skrivni seji, na kateri so tedanji člani poslanskega kluba Demosa (Demokratična opozicija Slovenije 10. novembra 1990 sprejeli odločitev o izvedbi plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije pa tudi datum izvedbe plebiscita, 23. december istega leta. Mencinger je kot član Slovenskih krščanskih demokratov v Poljčah zastopal nekdanjo veliko občino Radovljica, na tem območju je bil izvoljen za poslanca v parlamentu. Spomni se, da je sejo organiziralo vodstvo Demosa, ne spominja pa se, da bi na njej sodeloval še kakšen predstavnik radovljiške občine.

Ste imeli morda v tistem trenutku kakršenkoli pomislek – ne o samem odhodu Slovenije iz Jugoslavije, ampak o načinu, kako ga izpeljati?

Čeprav je ideja o samostojni Sloveniji živela v meni že od mladih let, se mi je do tega časa zdela preveč utopična, zato sem bil presenečen, ko se je pokazalo, da se bo morda uresničila. Kako jo ta odhod Slovenije iz Jugoslavije tehnično izpeljati, pa se na tej seji nismo veliko pogovarjali. Kasneje se je pokazalo, da ni bilo enostavno.

Ste se zavedali zgodovinskosti trenutka?

Srečen sem in Bogu hvaležen, da mi je bilo dano, da sem v tem prelomnem času zgodovine mojega naroda bil prisoten na tej seji, na dan spočetja Slovenije – in da sem lahko dvignil roko za Slovenijo.

Koga se iz tistega dogodka spomnite kot človeka, ki vas je s svojim nagovorom, argumenti najbolj prevzel?

Najbolj se spominjam Jožeta Pučnika, njegove jasne besede in razmišljanja. Poleg Ivana Omana je bil zame največji slovenski politik.

Kako se spominjate obdobja po seji in osamosvajanja Slovenije?

Obdobje po seji je bilo zelo burno in tako natrpano z dogodki ... Še nekaj bo časa trajalo, da bomo te dogodke pošteno prikazali in jih razumeli.

Še vedno redno spremljate dogajanje, tudi politično. Bi lahko primerjali današnji odnos Slovencev do svoje države in način izražanja državljanstva s tistim pred tridesetimi leti?

Takratni dogodki so bili preveč enkratni, da bi jih povsem lahko primerjali z današnjimi, vzdušje med ljudmi je bilo bistveno bolj optimistično. Precej bolj smo bili ponosni na svojo novo državo in pripravljeni zanjo kaj storiti.

Razmišljate, v katero smer bo šla Slovenija v prihodnjih tridesetih letih? Na kakšni poti bi državo in državljane želeli videti vi?

Prepričan sem, da bo slovenska družba počasi prerasla sedanje travme, posledice prejšnjega režima in da bo Slovenija postala normalna evropska država. Res je, da če prižgemo televizor, postanemo pesimisti, ker večer za večerom gledamo samo sovraštvo, petkove kolesarje, ki ne znajo niti jasno povedati, zakaj protestirajo, kulturnike, ki se javno slačijo, nasilne demonstracije in podobna nekulturna dogajanja. A to je prestolnica. Optimizem pa mi daje slovenska periferija; je zdrava, ustvarjalna tako gospodarsko kot kulturno. Tudi lokalni mediji so pošteni, objektivni in ne netijo sovraštva. Večina ljudi tu dela in razmišlja, kako bi za svojo občino naredili kaj dobrega. To je Slovenija upanja.