Kolikor otrok, toliko zgodb

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Kranj / sobota, 2. januar 2021 / 11:00  

Učenje na daljavo pri otrocih sproža številne stiske in strahove, ki bodo v še večji meri prišli do izraza po vrnitvi v šolske klopi, opozarja socialna pedagoginja Ingrid Klemenčič.

Kranj – »Zdi se mi, da se šele zdaj začenjamo resnično zavedati, da šola niso samo matematika, slovenščina in drugi šolski predmeti, ampak tudi učenje od vrstnikov, pridobivanje socialnih veščin, učenje pravil in sodelovanja ...« pravi Ingrid Klemenčič, pomočnica ravnatelja v Osnovni šoli (OŠ) Simona Jenka Kranj, ki nudi tudi specialno in socialno pedagoško svetovanje ter izobraževanje. Posledice izobraževanja na daljavo bodo po njenih besedah pri najmlajših učencih najbolj opazne pri prilagajanju skupini, ko se bodo vrnili v šolo, pri starejših pa pri kontinuiranem delu in sodelovanju skozi celotni pouk, prav pri vseh pa pričakuje upad učne kondicije.

Pogrešajo stik z učitelji in sošolci

Stiske, s katerimi se ob izobraževanju na daljavo soočajo šolarji in njihovi starši, so zelo različne. »V prvi triadi so bolj opazne stiske staršev, saj otroci vsega dela na zmorejo sami, ob tem pa ne smemo zanemariti niti dejstva, da mnogi starši tudi sami delajo od doma. V višjih razredih, sploh v zadnji triadi, pa učenci vse bolj pogrešajo zlasti interakcijo z učiteljem in vrstniki. Opažamo, da so učenci vedno manj motivirani za šolsko delo od doma, zato smo v zadnjem tednu pouka prilagodili urnik, da so imeli učenci manj obveznosti, saj določenih stvari ne zmorejo več,« ugotavlja Ingrid Klemenčič in dodaja, da je to še bolj opazno pri tistih učencih, ki veliko vlagajo v šolsko delo, in tistih, ki doma nimajo prave podpore. Prav slednje bo po njenem prepričanju najbolj poglobilo razlike med učenci, saj imajo nekateri veliko podpore s strani staršev, od tehnične do vsebinske in čustvene, drugi pa skoraj nobene. »Marsikateri učenec je v stiski, ko mora govoriti na Zoomu, saj mogoče ni tako sproščen, če ga poslušajo starši ali če si prostor deli s sorojenci. To je še zlasti opaziti pri svetovalnih pogovorih z učenci.« Izpostavila je še učence s posebnimi potrebami, ki jih je prek ekranov še težje motivirati, saj je za usmerjanje njihove pozornosti včasih potreben tudi fizični stik. »Mnogi otroci nam tudi sporočajo, da so utrujeni, ker se jim šolsko delo razpotegne čez cel dan.« Kot opaža, šolanje na daljavo ustreza zelo majhnemu odstotku otrok, večinoma so to učenci, ki se že od prej znajo zelo dobro organizirati, ker so šolsko delo usklajevali še z drugimi dejavnostmi. »A kljub temu menim, da dolgoročno to za nikogar ne bo dobro, vsi se bodo morali vrniti nazaj v sistem.« Prepričana je, da bo za vse zelo težavno vračanje v neke rutine, ki pa so po drugi strani zelo pomembne, saj vzpostavljajo meje in dajejo občutek varnosti. »Večina učiteljev se resnično trudi, a kakovost doma pridobljenega znanja nikoli ne more biti enaka znanju, ki ga pridobijo v šoli. Učenje, podajanje snovi je interakcija, odzivanje na dinamiko v razredu ... kar pa je prek računalnika zelo težko.«

»Vrečke« skrbi se polnijo

Pri svojem delu Ingrid Klemenčič vse pogosteje opaža tudi porast anksioznosti pri otrocih, ki je povezana tudi s finančnimi stiskami družin, ki so zdaj prišle še bolj do izraza, ko 'vstopajo' v domove otrok. »Kar nekaj otrok je, ki so že prej živeli v slabših razmerah in se zdaj niti ne odzivajo, čeprav poskušamo na vse načine priti v stik z njimi.« Vsak otrok ima namreč svojo zgodbo, poudarja Ingrid Klemenčič. »Ko se bo v naši šoli vrnilo k pouku 1380 otrok, bo toliko tudi različnih zgodb.« Nekateri bodo imeli manjši, drugi večji primanjkljaj v znanju, pri vseh pa jo skrbi pomanjkanje socialne interakcije. »Ko se bodo vrnili v šolo, se bo treba kakšen teden posvetiti samo pogovoru, druženju in ponovnemu 'sestavljanju' razredov. Vzeti bomo morali v zakup, da bodo klepetali, in to celo spodbujati.« Skrbi jo tudi, da se otroci, ki imajo največ težav, ne izpostavljajo, ob vrnitvi v šolo pa bodo te težave prišle na plan. »Če si zamislimo, da vse skrbi 'pospravljamo' v posebno vrečko, se bojim, da bodo te zelo polne.« Z razočaranjem opaža tudi vse večje pomanjkanje empatije – nekateri starši bi si želeli, da vse šolske ure potekajo na Zoomu po urniku, in ne razumejo, da vsi otroci nimajo te možnosti, saj v družinah z več otroki vsi niti nimajo svojega računalnika ali tablice. »Nekateri starši me kličejo, kako so hvaležni za trud šolskih delavcev, veliko pa je tudi jeznih odzivov, čeprav tudi takšne odzive poskušam razumeti kot stisko ali nemoč in jim prisluhniti.«

Ob vrnitvi učencev v razrede zato pričakuje težave ne samo na učnem, ampak tudi čustvenem in vedenjskem področju. »Svoje težave bodo otroci izrazili na različne načine, nekateri bodo bolj živahni, drugi se bodo mogoče še bolj zaprli vase.« Skrbi jo, da bo več odklanjanja šole, nekateri se bodo težko vključili nazaj v socialno sredino, spet drugi bodo imeli težave pri vzpostavljanju rutine. »Da bomo učencem spet ponudili varno in stimulativno šolsko okolje, bo potrebno veliko sodelovanja ter zaupanja med strokovnimi delavci in starši. A vem, da nam bo uspelo, saj imamo vsi enak cilj: delati v dobro otroka,« poudarja Ingrid Klemenčič.