Ohranjanje arhitekturne podobe Šenčurja

Mnogokrat sem videl Šenčur, zdaj pa sem ga ugledal, so besede enega od udeležencev delavnice o arhitekturni podobi naselja Šenčur. Delavnica je bila namenjena ozaveščanju o pomenu ohranjanja te kulturne dediščine za sedanji in prihodnji rod.

Šenčur – Center za trajnostni razvoj podeželja (CTRP) Kranj je pripravil arhitekturno izobraževalno delavnico v okviru projekta LAS Arhitektura gorenjskih vasi, ki ga sofinancira tudi EU. Tokrat je bila tema Pomen in možnosti ohranjanja arhitekturne podobe naselja Šenčur, o čemer je na spletnem omrežju Zoom z udeleženci govoril arhitekt in urbanist Janko Rožič. Kot je v uvodu pojasnil Uroš Brankovič s CTRP Kranj, se bo triletni projekt letos iztekel, v njem pa poteka več investicijskih aktivnosti za orhanjanje arhitekturne dediščine na Gorenjskem (dober primer je obnova Vogvarjeve hiše v Dupljah) in tudi izobraževalne in promocijske aktivnosti. Poleg arhitekturne delavnice v Šenčurju potekajo še v štirih gorenjskih krajih: v Mavčičah, Žiganji vasi, Preddvoru in Bitnjah.

Delavnici v Šenčurju se je pridružilo kakih trideset udeležencev, ki so z zanimanjem prisluhnili Janku Rožiču, ko je govoril o značilnostih arhitekture in krajinske podobe naselja Šenčur ter možnostih za njegov trajnostni razvoj. Govoril je o tem, kako so v preteklosti stari mojstri znali urejati prostor in ga uglaševati z naravo. Pokazal je številne fotografije Šenčurja, kjer se vidi, kako so stavbe postavljene v skladu z naravnim ozadjem, vencem gora, ki obdajajo tamkajšnje kraje. Na starem zemljevidu iz časov Avstro-Ogrske iz leta 1826 se lepo vidita dva tipa naseljenosti Šenčurja: dolga kolonistična ulica v smeri sever–jug, vzdolž katere so razporejene hiše, in osrednji trg z gručasto poselitvijo. Na fotografijah, kjer se ves čas kot srednja dominanta kaže zvonik šenčurske cerkve, vidimo več starih hiš, nekatere med njimi so tudi zelo dobro ohranjene, ki so prav tako lepo uglašene z naravo. Opaziti je tudi značilna sivo-bela pročelja gospodarskih poslopij, kar je prav tako »odgovor« na gore v ozadju. Osrednji trg s cerkvijo in nekaterimi najbolj markantnimi stavbami je trenutno osiromašen, na vzhodni strani manjka Blagneča hiša. Ko bo na novo zgrajena po nekdanji podobi, bo lepo zaokrožila osrednji del naselja, je menil Rožič. Arhitekturna delavnica naj bi bila ključ za prepoznavanje vrednosti kulturne dediščine in njeno ohranjanje, njen namen je, da domačini, lokalne skupnosti, strokovnjaki in lokalni odločevalci najdejo možnosti za kvaliteten arhitekturni razvoj naselja Šenčur v skladu z arhitekturnimi vzorci, za kvaliteto bivanja in ohranjanje kulturne dediščine.

V razpravi se je pokazalo, da utegne biti to zelo trd oreh, saj so prevladujoče moderne gradnje že močno skazile prvotno podobo naselij. Gradi se po željah investitorjev, urbanisti in arhitekti jim sledijo, enako upravne enote, ki izdajajo dovoljenja za gradnje. To se je dogajalo v 20. stoletju, ko je prevladalo prepričanje, da je novo boljše od starega, je potrdil tudi Janko Rožič. Dragica Markun, domačinka iz Šenčurja, ki je v želji po ohranitvi starih hiš dve od njih najela in poskrbela za obnovo, je opozorila tudi na dragoceno Bankovo kmetijo, ki je zdaj v prodaji. Skrbi jo, da novi lastniki ne bodo znali ceniti njene vrednosti in da je zapisana propadu. Napovedala je tudi fotografsko razstavo in izid brošure o starih hišah, ki bi prav tako lahko pripomogla k ozaveščenosti o pomenu ohranjanja starega. Dotaknili so se tudi Blagneče hiše in spraševali, ali bo potem, ko bo postavljena na novo, nekakšen plagiat, »fake«, kakor se je po besedah enega od udeležencev izrazil neki arhitekt. Blagneča hiša bo replika, in ne ponaredek, meni Janko Rožič in dodaja, da je ozaveščanje korak k ohranjanju starega. Lokalne skupnosti ponekod odkupujejo stare stavbe in jih spreminjajo v najemna stanovanja, ponekod pa subvencionirajo obnovo.