Velika planina

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: Kamnik / sreda, 27. januar 2021 / 15:59  

Velika planina je vedno bolj obiskana. Prizorom polnih parkirišč in obleganih dovoznih poti iz poletja smo priča tudi letošnjo zimo.

To ne preseneča. Planina je čudovita v vseh letnih časih, s svojo pastirsko in naravno dediščino edinstvena v svetu in občina si že dlje časa prizadeva, da bi jo kot eno od vodilnih turističnih destinacij na Kamniškem obiskalo kar največ ljudi.

Obisk je zadnja leta res rekorden. Doslej so ga šteli po prodanih vstopnicah za nihalko in sedežnico, od minulega poletja pa ga bodo tudi po prodanih parkirnih lističih za parkirišče na Rakovih ravneh. (Večinoma) dober glas o občini in iz občine se tako uspešno širi po Sloveniji in svetu, a množičen obisk prinaša tudi vrsto težav (ne le v času koronakrize, ampak tudi sicer).

Parkirišč ni dovolj, žičniške naprave so zastarele, gostinski lokali nimajo dovolj kapacitet in ustreznih sanitarij, na planini ni vode (razen kapnic), številni obiskovalci kršijo pravila (denimo ljubitelji motornih sank, ki se vozijo po planini, kjer je vožnja z motornimi vozili prepovedana), saj se zdi nadzor pristojnih zaradi velikosti in odročnosti planine pomanjkljiv. Odvajanje in čiščenje odpadnih voda v pastirskih, počitniških in planinskih kočah je večinoma neustrezno urejeno, ker pa gre za kraško planoto, se vse dogajanje na planini odraža v vodnih izvirih pod njo, na kar s skrb vzbujajočimi podatki in analizami meritev že nekaj let opozarjajo kamniški jamarji.

Odvajanje odpadnih voda z malimi komunalnimi čistilnimi napravami in neprepustnimi greznicami je na vodovarstvenih območjih, kakršno je Velika planina, treba urediti do konca letošnjega leta, a podatka, koliko objektov to še mora urediti, na občini (še) nimajo.

Težava je, ker se s tem ubada – bolj ali manj zagnano – vsak zase. Na planini je namreč veliko deležnikov – podjetje Velika planina v stoodstotni lasti občine, pašne oziroma agrarne skupnosti Velika, Mala in Gojška planina, planinski domovi in vedno več počitniških koč, kjer se odvija tudi luksuzni turizem. Vedno znova se kaže, kako zelo pomembno bi bilo, da bi vse skupaj povezoval neki skupni organ, pa ne zato, da bi bilo na planini še več obiskovalcev, ampak zato, da bi namesto večine, ki si želi udobja, kot je dostop z avtomobilom, oddih v koči z masažnim bazenom in savno, ali le osnov, kot sta uporaba sanitarij in pošteno kosilo, mislili na naravo. Ta naše grehe namreč hitro kaznuje in vse, kar bomo na planini naredili, se nam bo povrnilo v vodi iz pipe. Njena kakovost pa še zdaleč ni samoumevna, zato je nerazumljivo, da skrb za naravo ni prioriteta nas vseh.