Kako so špinačni njoki postali žličniki …

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Nasveti / petek, 12. februar 2021 / 11:38  

Tisti dan je Jamie Oliver v eni svojih kuharskih oddaj na TLC-ju pripravljal špinačne njoke – in to na hiter način. Saj veste, on ima rad tovrstne recepte: v petih minutah, ne potrebujete več kot petnajst minut za zdrav obrok in podobno. V bistvu – vsaj tako sem si zapomnila – je vzel nekaj pesti sveže špinače, jo stresel v mešalnik, dodal nekaj moke, razložil, naj ne dolivamo vode, ker jo bo tako špinača spustila in bomo dobili zmes, ki jo samo še malo pregnetemo, naredimo večje svaljke na mizi, razrežemo na velikost njokov, skuhamo in postrežemo.

Vse lepo in prav, le da ste tisti, ki obvladate pripravo njokov, verjetno pomislili na jajce, drugi na to, da imate najraje krompirjeve, in tretji takoj ugotovili, da se na ta način pripravljajo bolj žličniki kot njoki. A tudi pri žličnikih večina doda jajce. Tako sem se lotila priprave špinačnih njokov po spominu, dobila pa na koncu žličnike – in to špinačne. Kasneje sem razmišljala, ali se je mogoče kaj izgubilo v prevodu in je znani kuhar pač pripravljal vodne žličnike, ki so lahko okusna priloga – in so imeli samo končno obliko njokov ...

Pripravo dobrih žličnikov je obvladala babica. Bili so ravno prav trdi, zelo okusni in redni spremljevalci njene okusne piščančje obare oziroma »ajmohta«. V otroštvu so bili žličniki v »ajmohtu« prava poslastica. Vsaj zame. Pa »pipčev« se še spominjam. Tako je imenovala svaljke. Testo zanje vsebuje iste sestavine kot za krompirjeve njoke, le da je končno obliko dobila, ko jih je svaljkala med dlanmi. Kuhane jih je potem še popražila na drobtinah. Avstrijci poznajo nekaj podobnega in mislim, da »lulčke« (kar je tudi eno izmed poimenovanj) lahko dobite celo v naših trgovinah, vendar je okus domačih seveda drugačen.

Za žličnike potrebujemo moko (eni kombinirajo mehko z ostro), jajca, vodo in lahko tudi olje. Medtem ko za omenjene njoke po­trebujemo krompirjevo testo (kuhan krompir, moka, jajce, sol). Oblikujemo debelejše svaljke, ki jih potem na pomokani podlagi razrežemo na manjše, nekaj centimetrov velike njoke. Kar se tiče uporabljenih količin, je na spletu receptov na to temo malo morje. Ravno toliko je tudi načinov in nekaj manj nasvetov – pač kolikor je gospodinj. Večinoma pa pri krompirjevih njokih svetujejo, da je treba maso hitro pregnesti, ker se krompir ne sme ohladiti. Njoke lahko skuhamo takoj, lahko jih tudi zamrznemo.

Tudi sama sem naletela na številne recepte za špinačne njoke, ko sem kasneje odprla splet in iskala recept, ki bi bil podoben televizijskemu iz Oliverjevih ust. Moja sveža špinača namreč ni spustila toliko vode, ko naj bi jo po njegovih besedah, tako da sem jo morala vseeno malce dodati. Z moko nisem pretiravala, in ker sem vse skupaj vzela bolj za poskus priprave njokov, niti nisem pričakovala vrhunskega rezultata. Brez dodanega krompirja in jajca sem pač dobila … neke vrste žličnike. Všeč pa mi je bila močna zelena barva, koščki špinače v testu, pa tudi okus, ko sem jih skuhala, ni bil slab. Pomislila pa sem, kako eksotično bi v babičinem »ajmohtu« delovali zeleni žličniki ...

Ker sem že od začetka improvizirala, sem tudi zaključila tako: za zraven sem pripravila skledo zelene solate s fižolom in češnjevim paradižnikom, po okusu dodala oljčno in bučno olje ter jabolčni kis, solila in ... si postregla. Na koncu lahko rečem, da se je končalo uspešno, jed je bila na pogled privlačna, okus ni bil napačen, vem pa, da na pamet ali po spominu špinačnih njokov ne bom več pripravljala.