Pedofili

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / nedelja, 7. marec 2021 / 13:43  

Po opravljenih zaslišanjih je sodišče najprej odločalo o krivdi.

Ker je Karl Silič dejanje tajil, je moral državni pravdnik (tožilec) dokazovati krivdo s stekom dogodkov. Ali je bilo posilstvo izvršeno v popolnosti, se je spraševal državni pravdnik. Ker naj bi bilo izvršeno »tako daleč, kot se je le dalo« pri tako majhnih otrocih, si je odgovarjal, ga je bilo šteti za izvršenega.

Zagovarjanje obtoženega je bilo napačno, bilo je več laži, na primer glede psa (ki ga sploh ni bilo), da sta spali na zofi, da sta se nespodobno vedli in govorili, da ju je že od prej poznal kot nespodobni. Po drugi strani pa ni bilo vzroka, da ne bi verjeli izjavam deklic, katerih izpovedi sta bili zreli in sta se ujemali. Ne nazadnje je bil obdolženi glede moralnega obnašanja na slabem glasu. Če pa sodišče obtoženega ne bi spoznalo za krivega (izvršenega) posilstva, pa je pravdnik vztrajal najmanj pri skrunitvi.

Nato je besedo povzel Siličev zagovornik dr. Kavčič, ki je na začetku izvajanja poudaril, da je o sami odvratnosti tega dejanja prepričan, a ko je obtoženega vprašal, zakaj ni enostavno zanikal, da bi bili deklici pri njem, mu je ta ogorčen odvrnil, da on kot cesarsko-kraljevi uradnik pred sodiščem ne bo lagal. Nadaljnji dokaz njegove nedolžnosti naj bi bil, da se ob prihodu deklic na zaslišanje ni nič prestrašil, ker pač ni imel občutka krivde. V medicinskem pogledu sta izvedenca dopuščala možnost, da bi do opisanih poškodb genitalij lahko prišlo tudi z uporabo kakšnih predmetov, poleg tega pa se ni dalo časovno dokazati posledic na sramnih delih deklic. In nazadnje, tudi če bi res šlo za posilstvo, bi lahko govorili zgolj o poskusu.

Zagovornik je nadaljeval z diskreditiranjem prič oziroma žrtev. Najprej je navrgel, da deklici ne moreta biti priči, ker sta premladi in tudi drugače sta nezanesljivi, da celo njuni materi priznavata, da nista veliko vredni in da lažeta. Da se tudi izjavi deklic nista ujemali, na primer glede srajc (koliko je bila katera oblečena). Ne nazadnje sta mogoče videli obtoženega tudi v uradniški uniformi in sta ga imeli za policista ter sta se hoteli na ta način maščevati, ker ju je policija kaznovala zaradi kraje »starih papirjev«.

Za konec je zagovornik branil moralno podobo svojega klienta. To, da je bil obdolženi nekoč tožen zaradi očetovstva, po njegovem mnenju ne more škodovati njegovemu slovesu, ker je bilo to že zelo dolgo pred njegovo poroko in posledica mladostne lahkomiselnosti. Njegovo uradniško spričevalo ga je izkazovalo kot pridnega, hvalevrednega uradnika in nihče ni mogel reči kaj dokazano nedostojnega o njem. Da Silič prav gotovo ni hotel kupiti molka deklic za dva groša – ali naj se bolj verjame dvema pokvarjenima, nemoralnima, v zlobi izkušenima deklicama kot njemu, proti kateremu ne priča drugega kot te neverjetne izjave? Nazadnje je zagovornik opozoril, da ne velja pozabiti, da je bil Silič cesarski uradnik in da bi čast njegovega stanu z njegovo obsodbo zelo trpela. Zaradi vseh navedenih razlogov je zagovornik predlagal razglasitev Siličeve nedolžnosti.