Sledi zgodb

Besedilo: Ana Šubic
Kategorija: Editors Choice / petek, 12. marec 2021 / 16:48  

»Prve mesece se je nisem zmogla dotakniti in niti pogledati,« o ogromni brazgotini, ki jo je na njenem trebuhu pustila operacija, pove Ana Berce iz Selc. Z leti je spoznala, da se ji brazgotine ni treba sramovati, pač pa jo lahko nosi s ponosom, saj priča o hudi življenjski preizkušnji. S kolegico fotografinjo Uršo Košič iz okolice Domžal sta sprožili projekt Sledi zgodb, ki prikazuje brazgotine na telesih in pripoveduje zgodbe, povezane z njimi.

Bilo je pred desetimi leti: slabo počutje, pomanjkanje energije in apetita, hujšanje, vročina, bolečine, še posebej hude pod desnim rebrnim lokom … Kljub stopnjevanju težav si je Ana Berce iz Selc dolgo zatiskala oči in iskala različne izgovore: od spomladanske utrujenosti, stresa do nategnjene mišice. Prav tedaj je menjala osebnega zdravnika in njena nova zdravnica je takoj videla, da z njo nekaj ni v redu. »Napotila me je v laboratorij in od tam nujno na infekcijsko kliniko, kjer so ugotovili, da imam izjemno hudo mikrocitno anemijo.« Gre za vrsto slabokrvnosti. Sledile so mnoge preiskave, ob katerih je Ana večkrat ugotovila, da se ji do tedaj še sanjalo ni, kaj je bolečina … »Hkrati sem zaradi vseh zdravil zbolela za še flebitisom – vnetjem sten ven, kar je bilo zelo boleče. Vse skupaj je nato pripeljalo do diagnoze, ki je nakazovala na to, da bo potrebna operacija. Izkazalo se je, da je bila ledvica popolnoma uničena in jo je bilo treba v celoti odstraniti,« se spominja Ana.

Ko te vsi gledajo ...

Operacija ji je na trebuhu pustila 30-centimetrsko brazgotino, ki je še danes precej vidna. »Prve mesece se je nisem zmogla dotakniti in niti pogledati. Precej neprijetno je bilo tudi poleti, ko te vsi gledajo v trebuh. Otroke še razumeš, ampak odrasli! Spomnim se, da sem gospodu na plaži, ki je zelo očitno strmel vame, precej nesramno zabrusila, da sem imela tumor in če ga slučajno zanima še kaj. Potem pa sem počasi dojemala, da je brazgotina tam zato, da sem jaz danes še vedno lahko tu. Brez nje verjetno tudi mene ne bi bilo. Dojela sem, da ni nič sramotnega, pač pa priča o tem, da sem preživela nekaj zelo težkega in iz bitke izšla kot zmagovalka.«

Brazgotina je sčasoma postala del nje. »Pravzaprav sem skoraj malo ponosna nanjo. No, ne toliko nanjo kot na to, da se takrat nisem vdala, prestala vse, kar mi je prišlo na pot, ter da imam neverjetno družino in prijatelje.«

Nepopolni v svetu, ki stremi k popolnosti

Z brazgotino se Ani ni bilo enostavno sprijazniti. Pred leti je v tujini zasledila projekt, ki je prikazoval fotografije brazgotin in opisoval zgodbe, ki stojijo za njimi. »Povsem me je prevzel. Predvsem pogum ljudi, da stopijo pred fotografa in razgalijo del telesa, ki je iznakažen, poškodovan, razrezan. Da si upajo biti nepopolni v svetu, ki stremi k popolnosti. Rekla sem si, da si želim tudi jaz biti nekoč tako pogumna.« Ko je bila pripravljena, je poklicala prijateljico, ljubiteljsko fotografinjo Uršo Košič iz Doba pri Domžalah, s katero sta lani jeseni sprožili projekt Sledi zgodb. Pod tem naslovom na Facebooku in Instagramu objavljata fotografije brazgotin, ki so nastale po operacijah, poškodbah, nesrečah ..., in s tem povezane zgodbe, ki jih zapišejo sodelujoči, zraven pa dodata še kakšno spodbudno misel.

Doslej sta objavili šest zgodb. Prva je pred Uršin fotografski objektiv stopila Ana. Na sončno jesensko soboto sta se odpeljali na obalo. »Bilo je polno smeha, nekaj solz, mojih seveda, in nastale so fantastične fotografije,« je zadovoljna Ana. Poudarila je, da njena prijateljica zna videti dobro v ljudeh in s svojimi fotografijami to ovekovečiti.

Urša pri fotografiranju vselej ustvari varno okolje in vzpostavi dobro energijo. Običajno izbere kraje, ki so sodelujočim blizu. »Ne vzamem fotoaparata iz torbe in ne začnem na silo z delom. Potrebna je dobra priprava, pogovor, smeh in čas. Ključna je komunikacija, da znaš človeka prebrati in ugotoviš, če mu je neprijetno. Takrat z delom prekinem in dam človeku čas. Pomembno je tudi, da pustiš čustvom, da gredo svojo pot. Takrat nastanejo najboljše fotografije. Je pa lažje, ker na nobeni fotografiji ni vidna cela oseba in zato v resnici nihče ne ve, kdo se skriva za katero od brazgotin,« je povedala Urša.

Znanilke življenja

Čeprav ima večina sodelujočih sprva nekaj zadržkov in treme, pa imajo vsi v sebi pozitivno naravnanost, da so brazgotine na telesu kot znanilke življenja, neme pripovedovalke zgodb posameznika. »Nekatere brazgotine so 'rodile' novo življenje, druge so spomin na otroško jezo, tretje pa so dokaz prave človeške trme, ki dokaže sebi in drugim, da je mogoče teči maratone, čeprav kot otrok tri leta nisi smel stopiti na nogo,« je strnila Ana.

Dosedanje zgodbe so z njima delili prijatelji in znanci, nato pa sta projekt s pojavom drugega vala epidemije morali za nekaj časa opustiti. Zaradi izboljšanja razmer ga nameravata sedaj nadaljevati. Načrtujeta še vsaj pet zgodb, ki že čakajo, da jih pospremijo v svet. Ob tem upata, da se bo opogumil še kdo, in vabita tiste, ki bi se želeli fotografirati, naj jima pišejo na Facebook ali Instagram.

S projektom želita prispevati k temu, da bi se vsak človek zavedal svoje lepote, ki se kaže na mnogo načinov. »Želiva si, da se nihče ne bi sramoval svojih brazgotin, ampak jih nosil s ponosom, ker so priče preizkušenj, ki so ga oblikovale v človeka, kakršen je. Zaradi njih je vsak človek poseben, edinstven in predvsem je tu,« sta še poudarili.