Življenje z nasilnežem

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 17. marec 2021 / 11:04  

Zakaj tudi moški niso mati Terezija

Že od nekdaj velja, da nekatera dekleta »ljubijo barabe«. Da je tako, zgodovina hrani nešteto bolj ali manj žalostnih »dokazov«. Zakaj so barabini vseh sort tako zelo privlačni za ženske? se sprašuje tudi Cilka. Zakaj nekatere mislijo, da bodo lahko v partnerstvu kot kakšna mati Terezija reševale moške, vdane tej ali oni kronični in nepopravljivi razvadi?

»O nas so napisane knjige, posneti filmi, nadaljevanke!« na glas razmišlja Cilka. »Za nas se trudijo na SOS-telefonih, psihoterapevti, ne nazadnje tudi zdravstveno osebje, ko nam – vedno znova in znova – krpajo polomljena rebra. Trudijo se na CSD-jih, nas pregovarjajo, nam grozijo z odvzemom otrok. Žal je tudi okolje, v katerem živimo, pogosto nemočno. Lahko le opazuje, kako propada družina, kako otroci izgubljajo srečno prihodnost.«

Cilka je več kot trideset let živela v peklu. Z Rajkom in njegovim sinom. Nikoli ni imel redne službe, praktično so živeli od njene plače. Moški del družine je sem in tja poprijel za kakšno priložnostno delo, najraje pa sta sedela pred ekranom, igrala igrice, poker, modrovala in reševala svet s podobnimi prijatelji, kot sta bila sama. Cilka je imela pogosto po dve, celo tri službe, da je zmogla plačevati položnice. Ni ji bilo lahko. Pa še od doma je bila navajena, da ženska podpira tri vogale pri hiši, lahko pa tudi četrtega. Tako kot njena mama. »Potrpi, saj bo prišel k pameti!« so jo tolažili domači.

»Žal se to ni zgodilo. Ne on ne njegov sin nista kazala nobenih znakov, da bi se spremenila. Pa saj nista bila kriva, da sem se jima pustila izkoriščati! Od mene sta jemala točno to, kar sem jima dnevno prinašala na pladnju!« realno razmišlja Cilka, medtem ko se tolaži, da je podobnih žrtev med ženskami, rojenih v šestdesetih letih, še veliko.

Začetki zveze, ki je prinesla Cilki nemalo sivih las, segajo v leto osemdeset. Bila je noseča, njen fant je bil pri vojakih. Upala je, da se bosta, ko se vrne, poročila in srečno živela do konca dni. Žal pa se je življenje obrnilo drugače. Na poti iz kasarne so fantje, veseli, da so spet na svobodi, zavili v več gostiln, kjer so prostost dodobra zalivali. Tisti, ki je vozil, je bil nazadnje že tako pijan, da so mu morali pomagati v avto. Oljni madeži na cesti so bili krivi, da je začelo avto zanašati. Zaleteli so se v drevo, ki je bilo od cestišča oddaljeno skoraj deset metrov. Nikomur ni bilo nič, le Cilkin fant, ki je sedel na sprednjem sedežu, je pri udarcu tako nesrečno »zanihal« z glavo, da mu je zlomilo vrat.

K Cilki so prišli miličniki šele naslednji dan, ko je že skoraj umrla od strahu, ker fanta ni bilo domov. Strašna novica jo je spravila v nori obup. Zaradi šoka je izgubila otroka ...

»Minila so tri leta, pa se še nisem pobrala. Domačim sem šla že malo na živce, saj so menili, da pretiravam z žalovanjem. Med pleskarji, ki so pleskali našo novo podružnično šolo, je bil tudi Rajko, postaven moški vedre narave. Oče, ki je bil hišnik, ga je včasih povabil k nam na kosilo. Nekoč nam je povedal, da mu je žena ušla in mu pustila sina, starega malo več kot dvanajst let. Enkrat ga je pripeljal s seboj, a je fant raje čepel pred televizijo, kot bi se družil z nami. Potem so me domači začeli nagovarjati, naj bom do njega malo bolj prijazna. Nekaj časa sem se upirala, potem ko sem ga enkrat obiskala, pa sem popustila. Pa ne toliko zato, da bi ga imela rada – zasmilil se mi je. Stanovanje je bilo trisobno z lepim razgledom na kamniške planine, a čisto zanemarjeno in umazano. Bilo je tudi edino, ki mu niso napeljali centralne kurjave. Rajko je pozimi ali zmrzoval ali pa sta se s sinom, če jima niso elektrike odklopili zaradi neplačevanja, grela ob kaloriferju. Stanovanje sem spravila v red, pri tem mi je pomagala tudi mama, sešili sva zavese, iz lastnega žepa sem plačala priklop centralne kurjave. Začela sem skrbeti, da njun hladilnik ni bil prazen. Ko je puščala voda v kopalnici, sem prosila sodelavca, da je prišel in zamenjal ploščice. Spet na moje stroške. Rajko mi je izkazoval le hvaležnost, ki mi je, to moram reči, zelo veliko pomenila. Potem sem pri njem prespala prvič, pa drugič, kdaj točno sem se preselila, se niti ne spomnim več. Na začetku sva se kar dobro ujela, tudi v postelji. Ni bil slab. Kadar je bil njegov sin pri svoji mami, sva se imela kar lepo.

Potem pa se je začela njegova bivša vtikati v naše življenje. Ščuvala je sina, da mi je govoril grde reči, mi nagajal, se norčeval iz mene. Naj povem, zakaj. V otroštvu sem pri tehničnem pouku po nesreči izgubila prednji zob, sošolec me je pri pometanju košarkarskega igrišča zadel z ročajem metle. Zobozdravnik mi je namestil umetnega, ki pa je bil od mojih zob drugačne barve in tudi oblike. Kadar je bil Rajko slabe volje, to pa se je zgodilo takrat, ko nisem imela denarja, da bi lahko šel na pivo s prijatelji, se je iz tega zoba norčeval tudi on.

Četudi je bil velik mojster v svojem poklicu, se mu ni ljubilo delati. Rad pa je živel na veliki nogi. Ob njem sem se zelo hitro starala, on pa je bil še zmeraj postaven in vsakega je hitro osvojil s svojim šarmom. Žal tudi moje starše. Samo enkrat sem nekaj potarnala, a sta tako mama kot oče rekla, da se premalo trudim. Potem sem bila tiho in sem molče trpela. Nimam kakšne posebne izobrazbe, neumna pa tudi nisem. Globoko v sebi sem vedela, da sem trapa, a posledic domače vzgoje se nisem in nisem mogla otresti.

Bila sem slabo oblečena, tudi za higieno občasno, ko so nam odklopili elektriko, pa ni bilo tople vode, nisem skrbela. Priznam, ni me sram. Nekoč sem sodelavki nakvačkala brezrokavnik, pa mi ga je plačala v markah. Vsa vesela sem stekla na banko in odprla devizno knjižico. Dvajset mark mi je pomenilo celo premoženje!« (Nadaljevanje prihodnjič)