Poezija, ujeta v samospeve

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Kultura / nedelja, 21. marec 2021 / 15:36  

Ko smo se zadnjič pogovarjali s Klemenom Torkarjem, je bil del ekipe, ki je ustvarjala slovensko praizvedbo komične opere La Cecchina ali Nikogaršnja hči. Gorenjca iz Zgornjih Gorij se spominjamo kot pevca narodno-zabavnega Ansambla Storžič. Kasneje je vzljubil opero in do danes nanizal kar lepo število opernih vlog. Leta 2012 je dobil Prešernovo nagrado za vlogo Orfeja. V zadnjih letih ustvarja tudi opere za otroke.

Klemen Torkar je leto 2019 zaključil s sodelovanjem v komorni operi Snežna kraljica. »Nato je v Novem mestu sledila opera Julija (Prešernova) v uglasbitvi Aleša Makovca na libreto Igorja Grdine, v kateri sem poosebil Andreja Smoleta,« pravi Torkar. »S Tanjo Zajc Zupan smo imeli še nekaj koncertov mediteranskih pesmi po Sloveniji in dobro se spomnim zadnjega na Jesenicah, ko nismo vedeli, ali bomo koncert lahko izpeljali ali ne. Naslednji dan so namreč razglasili epidemijo in sledila je nova realnost.« Nadaljuje, da dogodkov na splet niso selili, saj bi to za seboj potegnilo popolnoma drugačno produkcijo, sicer njihovi nastopi lahko izpadejo zelo banalno. V nadaljevanju pa tudi sam ni začutil neke posebne potrebe, da bi ustvarjal s pomočjo spleta. Sta se pa nedavno s pianistko Irino Milivojević odločila, da kvalitetno zvočno posnameta nekaj slovenskih samospevov. Mi smo na njegovem profilu na Facebooku zasledili enega za dan žena in enega za dan mučencev. »Snemali smo v Pianoroomu na Golniku, kjer imajo odličen klavir in primerno akustiko. Nastalo je čudovitih 13 posnetkov, ki sem jih objavil na Youtubu, vizualna podlaga pa so umetniške fotografije Jane Jocif,« pojasni. »Skladbe so res lepe, na poezijo naših največjih pesnikov, del naše kulturne dediščine, a temu nihče ne posveča veliko pozornosti. Zato upam, da sem to dejstvo vsaj malce popravil,« je optimističen.

Veseli se dodatnih predstav Julije v Novem mestu v oktobru in decembru kot tudi drugih izzivov, ki ga čakajo – seveda če bodo razmere to dopuščale. Med drugim poleti z maestrom Pehlivanianom načrtujejo Rossinijevega Seviljskega brivca, novembra pa naj bi skupaj s Slovenskim godalnim orkestrom v Kropi nastopil v koncertnem ciklu, posvečenem slovitemu tenoristu Antonu Dermoti.

Je pa res, da je vnaprej težko karkoli načrtovati. »Vsak hip se proces dela lahko ustavi. Novembra lani bi morali v Cankarjevem domu izvesti Bernsteinovega Kandida. Seveda to ni bilo možno, zato je premiera načrtovana za začetek maja. Vendar se situacija vsak hip lahko obrne in bomo za obnovitvene vaje zopet porabili veliko energije in časa.«

Zadnja leta je precej ustvarjal za otroke. Je namreč avtor opernih pravljic, v katerih tudi nastopa v različnih vlogah, družbo pa mu na odru dela Eva Černe. Zanimalo nas je, ali je zadnja pravljica Žabji kralj že doživela premiero.

»Žabji kralj je četrta v vrsti najinih opernih pravljic, s katerimi najmlajše navdušujeva za ta uprizoritveni žanr. Nastala je čudovita zgodba, ki sva jo navezala tudi na aktualno dogajanje. Predvsem to, da se nam je pred prisotnostjo covida-19 zdelo vse tako samoumevno – učitelji, zdravstveno osebje, svoboda, oblačila, hrana … Potem pa kar naenkrat vidimo, da živimo precej razvajeno in da se nam je težko odpovedati ustaljenemu načinu življenja.«

Oktobra lani sta Žabjega kralja premierno predstavila na Osnovni šoli Žiri. »Dobila sva velik aplavz, šopek rož, odličen domači med in potrditev, da sva naredila še eno dobro delo,« je ponosen s kančkom humorja. »Sedaj predstave občasno obnavljava, da ne padeva iz 'kondicije', in čakava maj in junij, ko morava obiskati še trideset slovenskih šol,« še pove in ponovi: »Seveda če bodo razmere to dopuščale.«