Škofjeloški pasijon ima tristo let

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / nedelja, 21. marec 2021 / 06:40  

Škofjeloški pasijon, najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku in edina v celoti ohranjena režijska pasijonska knjiga v Evropi z začetka 18. stoletja, je datirana z letnico 1721. Letos torej mineva tristo let, odkar je v škofjeloškem kapucinskem samostanu nastala pod peresom Lovrenca Marušiča, patra Romualda, ki je v tistem času tudi vodil pasijonske spokorniške procesije. V jubilejnem letu so nameravali v Škofji Loki po šestih letih premora Škofjeloški pasijon, Processio Locopolitana, znova uprizoriti na ulicah in trgih tisočletnega mesta.

Škofjeloški pasijon predstavlja eno največjih dragocenosti mesta in pomemben del slovenske kulturne dediščine, širši pomen za svetovno kulturno dediščino pa mu je leta 2016 priznal tudi vpis na reprezentativni seznam Unescove svetovne dediščine. Kot najstarejše dramsko besedilo v slovenskem jeziku je edinstvena priča sred­njeveške baročne dramatizacije tedanjega knjižnega jezika, rokopis pa je tudi edina v celoti ohranjena režijska pasijonska knjiga v Evropi iz začetka 18. stoletja.

Procesije spodbujale versko vnemo

Pasijon je zapisal pater Romuald Marušič (1676–1748), ki je med leti 1715 in 1727 kot pridigar in voditelj pasijonske spokorne procesije deloval v loškem kapucinskem samostanu. Dramska pesnitev je zapisana v 865 rimanih verzih. V trinajstih podobah z naslovi Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej, človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob upodablja motive velike noči in druge zgodbe iz Stare zaveze Svetega pisma ter razne alegorične motive. Nastal je na podlagi tradicije starejših besedil slovenskih spokornih procesij. V obdobju katoliške obnove so bile pasijonske procesije sredstvo za spodbujanje verske vneme, z njimi so želeli podkrepiti nauke cerkve in njenih pridigarjev.

Rokopis še danes hranijo v Kapucinskem samostanu in je del neprecenljivega starejšega fonda knjig tamkajšnje knjižnice. Lani so knjigo restavrirali in o tem posneli tudi dokumentarni film. Ravno v Dnevih Škofjeloškega pasijona si ga je mogoče ogledati na spletnih projekcijah.

Škofjeloški pasijon se danes, tako kot v Romualdovem času, uprizarja v postnem in velikonočnem času, v obliki procesije po ulicah in trgih starega mestnega jedra Škofje Loke. Skozi mesto se pomikajo skupine nastopajočih, ki v dramski obliki uprizarjajo posamezne prizore. Velja za največjo gledališko predstavo na prostem v Sloveniji. Pri uprizoritvah sodeluje okoli tisoč prostovoljcev, med njimi glavnina igralcev in statistov, ki prihajajo iz gledaliških skupin v Škofji Loki z okolico ter iz obeh dolin, tako rekoč z območja nekdanjega freisinškega gospostva. Pri pripravi predstave sodelujejo tudi strokovnjaki z različnih področij, ki pripomorejo, da ima Škofjeloški pasijon strokovno podlago in je obravnavan v skladu z ustreznimi smernicami. Zaradi kompleksnosti priprav ga uprizarjajo na vsakih šest let.

Pasijonske uprizoritve

V prejšnjem stoletju je uprizarjanje Škofjeloškega pasijona najprej prekinila druga svetovna vojna, po vojni pa politična ureditev ni bila naklonjena tovrstnim uprizoritvam. Kljub temu je bilo uprizorjenih nekaj odrskih priredb v slovenskih gledališčih in med slovenskimi narodnimi skupnostmi v Trstu, na avstrijskem Koroškem in v Argentini v Slovenski vasi v Buenos Airesu, predvajali so ga tudi na ljubljanskem radiu. V Škofji Loki so leta 1936 Škofjeloški pasijon uprizorili na dvorišču meščanske šole. Pod naslovom Škofjeloška pasijonska procesija sta ga pripravila Tine Debeljak in režiser Pavle Okorn. Sodelovalo je 165 amaterskih igralcev iz mesta in okoliških vasi. Ogledalo si ga je okoli pet tisoč gledalcev, je zapisano na spletni strani Škofjeloškega pasijona.

Živi duh Škofjeloškega pasijona

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je v Škofji Loki začelo oživljanje besedila Škofjeloškega pasijona, najprej s posameznimi prizori, nato pa kot uprizoritev v cerkvi sv. Ane v Kapucinskem samostanu. Temelji uprizoritve v sodobnem času pa so bili postavljeni v devetdesetih letih, najprej leta 1992 z diskusijskim večerom Muzejskega društva Škofja Loka, nato pa s prvo vnovično uprizoritvijo, ki je potekala pod vodstvom režiserja Marjana Kokalja. Ta se je z različnimi znanstvenimi raziskavami želel čim bolj približati izvirnemu besedilu patra Romualda in tako kot v tistem času v igro vključiti ljudske igralce. Množične priprave so potekale dve leti, leta 1999 je bil pasijon pred gledalci, leta 2000 pa znova uprizorjen. Skoraj desetletje je bilo potrebno za vnovično uprizoritev, ko je spokorniška procesija, tokrat pod režijskim vodstvom Boruta Gartnerja, leta 2009 znova krenila po loških ulicah in trgih. V tem času je pasijon postala tako rekoč institucija, ki se je trdno zasidrala v lokalni skupnosti in tudi širše. Leta 2015 si jo je bilo v postno-velikonočnem času spet mogoče ogledati, tokrat jo je režiral Milan Golob. Vsakokrat so pasijonci pripravili po osem predstav, v vseh letih si jih je ogledalo okoli 90 tisoč gledalcev. Poleg globokega duhovnega izročila in žive kulturne dediščine je zaživel tudi kot turistična privlačnost. Duh Škofjeloškega pasijona je v mestu ves čas živ, Škofja Loka zato velja za pasijonsko mesto. Povezano je tudi z drugimi pasijonskimi kraji v Sloveniji, vključen pa tudi v Evropsko združenje pasijonskih mest Europassion in v Evropsko mrežo za praznovanje velikega tedna in velike noči.

Dediščina Škofjeloškega pasijona se je ohranila skozi tri stoletja, tudi v obdobjih, ko procesije ni bilo mogoče uprizarjati. Tudi letos je tako leto. Pasijon bi si ob svojem tristotem rojstnem dnevu zaslužil spektakularno dogajanje, vendar ga je ustavila epidemija in po odločitvi odgovornih ga bo občinstvo znova videlo spet v letu 2022, takrat znova pod režijsko taktirko Boruta Gartnerja. Dotlej pa njegov duh ohranjajo dogodki, prilagojeni razmeram, od razstav do spletnih projekcij.