Leta, ki bi jih rada pozabila

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / torek, 23. marec 2021 / 13:52  

Zakaj tudi moški niso mati Terezija, 2. del

»Bila sem slabo oblečena,« pripoveduje Cilka. »Tudi za higieno občasno, ko so nam odklopili elektriko in ni bilo tople vode, nisem skrbela. Priznam, ni me sram. Nekoč sem sodelavki nakvačkala brezrokavnik, pa mi ga je plačala v markah. Vsa vesela sem stekla na banko in odprla devizno knjižico. Dvajset mark mi je pomenilo celo premoženje!«

Glas o njenem kvačkanju je šel kmalu od ust do ust. Nekoč se je pri njej oglasilo mlado dekle, ki je želelo, da ji nakvačka belo poročno obleko.

»Bila sem zelo počaščena! Dekle je imelo zelo lepo postavo, vedela sem, da bo v obleki kot kraljica! To se je tudi zgodilo. Na mojo veliko smolo se je njena poročna fotografija znašla v neki reviji, ki je slučajno prišla v roke tudi Rajku. Takoj je ugotovil, da pred njim skrivam denar. Takrat me je tudi prvič natepel. Prisilil me je, da sem šla na banko in dvignila nemške marke ter mu jih izročila. Lepo sem ga prosila, ali lahko obdržim vsaj toliko, da si bom na črno popravila zobe. Ni mi dovolil. Njegov sin – takrat je imel že več kot dvajset let – je stal za njegovim hrbtom, se smejal in mi kazal osle.

Po tistem je skrbno bedel nad mojim dodatnim služenjem denarja. Nič mu nisem mogla skriti. Vse je imel pod kontrolo. Predstavljate si moje življenje: plačo sem porabila za tekoče stroške, denar od kvačkanja pa je šel za Rajkove 'izredne potrebe'. Pa sem še bila tiho. Tudi zvečer, ko sva šla spat, se ni več stisnil k meni, ni se več dobrikal, češ: 'a bi'. Zahteval je svoje, pa če sem pristala ali ne. Potem mi je prepovedal obiskovati nedeljske maše. Nisem več smela moliti. Križ, ki sem ga imela v kotu dnevne sobe, je vrgel v smeti. V brezdelju se je neznansko dolgočasil, ni pa bil toliko pameten, da bi si poiskal kakšno delo. Enako se je obnašal tudi sin. Tehtal je že več kot sto kilogramov. Ko bi vsaj kdaj pripeljal kakšno žensko! Ni je! Kot da mu ne bi bilo mar zanje.

Priznam, da v tistem obdobju nisem nikoli razmišljala, da bi zbežala na varno. Trudila sem se le, da sem si zavarovala glavo, kadar me je tepel.

Ko je v videotekah odkril pornografske kasete, sem imela nekaj časa mir. Dneve in noči jih je gledal. Sin pa tudi. Bolj kot same kasete se mi je gabilo to, da sta jih gledala skupaj.

Leta so počasi tekla, bližala sem se petdesetemu letu. Ker sem se zaposlila takoj po osemletki, sem imela dovolj delovnih let za upokojitev. Mikalo me je, da bi pustila dotedanje življenje za seboj, se upokojila in zbežala daleč stran, na varno. Seveda tega ne bi storila v najbolj drznih sanjah! Kje sem si pa upala!

Tisto leto je umrla mama. Nepričakovano. Zjutraj so jo našli mrtvo. Njena smrt me niti ni prizadela. Globoko v srcu sem vedela, da je za marsikaj, kar se mi je dogajalo, kriva ona. Smilil se mi je oče, ker se mu je že na daleč videlo, da bo brez nje čisto nebogljen. Ker je bila mama gospodar pri hiši, si ni znal pripraviti niti čaja, kaj šele, da bi si kaj skuhal. Nekaj časa sem hodila k njemu, mu kuhala, prala, pospravljala. Ni mi bilo lahko, saj se je do mene obnašal še slabše kot Rajko. Vse, kar sem naredila, je primerjal z mamo. Vsakokrat sem poslušala le: 'Mama je to storila bolje'. Nikoli nisem slišala ne hvala ne pridna si, nič od tega. Prosila sem ga, ali lahko vzamem mamin avto. Moj je bil že ves rjast, neštetokrat me je pustil na cedilu. Mislila sem, da bo očeta kap od togote, ko je slišal mojo prošnjo. 'Potem pa si dobite drugo, ki vam bo stregla!' sem se mu uprla.

Še danes ne vem, kje sem dobila moč, da sem izrekla tiste besede. Oče je bil užaljen, a tudi trmast. Preko oglasa je kmalu našel neko žensko iz okolice Brezij. Prišla mu je streč, a je postavila pogoj, da bo nekoč podedovala za njim.

Bilo mi je vseeno. Nekako sem mislila, da mi bo pripadal vsaj nujni delež, a me je tudi za tega prinesla okoli. Naj se ji zatakne v grlu, če je kaj pravice na tem svetu!

Naša firma je na drugem koncu Slovenije odpirala nov obrat. Na zboru delavcev so nam povedali, da bodo tja selili moj oddelek! Skoraj sem umrla od strahu, ko sem to slišala. Se bom morala res upokojiti?

Ob koncu dopoldanske izmene pa me pokliče v pisarno sam direktor! Prvič! V tistih minutah, ko sem s tresočimi koleni stala pred njegovimi vrati, sem se postarala za sto let. Potem pa je sledilo presenečenje! Prosil me je, če bi se lahko začasno preselila v kraj XX ter tamkajšnje delavke učila potrebnih veščin. Dodal je še, da me tam čaka stanovanje, dobila pa bi tudi poseben dodatek za mentorstvo. Prva stvar, ki me je prešinila, je bila, da ne morem pustiti Rajka samega. Da bo brez mene umrl od lakote. Po drugi strani pa me je bilo strah, kaj bo rekel. Me bo spet pretepel kot psa?

Ko sem mu pri kosilu s tresočim glasom razložila, kam me direktor pošilja, je le skomignil z rameni. 'Ti kar pojdi, mi boš pa denar pošiljala po pošti.'

Ko sem stopila med zaposlene v novem obratu, sem se prvič v življenju počutila kot kraljica. Gledali so vame s spoštovanjem in velikimi pričakovanji. Malo je manjkalo, pa bi se zjokala od sreče. Vedela sem, da jih ne smem razočarati. Vse sem dala od sebe, kar sem lahko. Še nikoli nisem delala s takšnim zanosom kot takrat. Dobivala sem enkrat višjo plačo, ki sem jo vso, razen nekaj drobiža, pošiljala Rajku. Tako kot mi je ukazal.

Med vzdrževalci strojev je bil tudi Miha. Četudi mi je bil zelo pri srcu, si nisem upala pomisliti, da sem tudi jaz njemu. Nekoč me je povabil v kino, pa sem odklonila. Bala sem se, da bi Rajko izvedel …« (Konec prihodnjič)