Mladostniki potrebujejo varovalno mrežo

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: Gorenjska / ponedeljek, 10. maj 2021 / 07:45  

Anja Grilc iz Begunj je po osnovni izobrazbi socialna delavka, sicer pa zakonska in družinska terapevtka v Študijsko-raziskovalnem centru za družino v Ljubljani. Kot svetovalka veliko dela tudi z žrtvami nasilja. Pogovarjali smo se predvsem o medvrstniškem nasilju in o tem, kakšne strašljive posledice ima lahko, na kar je nazorno pokazal nedavni primer mladega Gorenjca, ki je načrtoval strelski pohod.

Ali po vašem mnenju v osnovnih in srednjih šolah problemu medvrstniškega nasilja namenjajo dovolj pozornosti?

O medvrstniškem nasilju se vedno več govori, prav tako so v šolah pozorni nanj, vendar je prostora do ničelne tolerance do nasilja še nekaj. Glede na podatke naj bi medvrstniško nasilje izkusila, izvajala ali oboje skoraj tretjina mladostnikov, starih od enajst do 16 let. Pomembno je, da odrasli nasilja, ki se dogaja med vrstniki, ne »upravičijo« in zamenjajo za običajne konflikte med otroki in mladostniki. Pri medvrstniškem nasilju gre namreč za zelo različna dejanja, od opravljanja, kar je pogosteje pri dekletih, do dajanja vzdevkov, posmehovanja, fizičnega nasilja in groženj. Pri tistih, ki nasilje izvajajo, gre za izkazovanje moči z namenom škodovanja drugim, pri žrtvah pa za občutke strahu, sramu, nemoči.

Šole bi za otroke in mladostnike morale biti varen kraj, mar ne?

Da, morale bi biti, vendar podatki govorijo o tem, da se večina medvrstniškega nasilja dogaja v šolah. Pomembno pa je poudariti, da se veča tudi nasilje na spletu, t. i. »cyber bullying«. Nasilje je za vse, tako otroke kot tudi odrasle, težka tema. To pomeni, da zaradi težkih občutkov, ki nasilje spremljajo, rečemo, da je to normalno, da ni nič takšnega, preložimo odgovornost na otroke, denimo saj ni nič povedal. Ničelna toleranca do nasilja ne pomeni, da nasilje besedno obsodimo, temveč da zmoremo pogum, da nasilje zares vidimo, se ga ne ustrašimo in ga začnemo ustavljati.

Kako bi morali ukrepati, ko v šoli zaznajo medvrstniško nasilje? Čigava naloga je, da to zazna?

Preprečevanje in zaznavanje nasilja je naloga odraslih. Prelaganje odgovornosti na druge, tudi zaradi strahu, nemoči ali ignorance, pomeni, da smo že del sistema nasilja. Približno dve tretjini otrok je varno navezanih. V teh primerih lahko glavno preventivno vlogo odigra družina. Pri tistih otrocih, kjer je družina nefunkcionalna ali celo vir stresa, pa je še toliko bolj nujno, da to vlogo prevzame šola in drugi členi mreže socialnega varstva.

Kako lahko starši prepoznajo, da je njihov otrok v stiski, da se v šoli dogaja nekaj, kar ga teži, da je žrtev nasilja?

Otrok lahko začne kazati odmaknjenost, zaskrbljenost, je videti pod stresom, je razdražljiv, lahko reagira tudi bolj agresivno ali pa je bolj jokav oziroma »občutljiv«. Lahko se boji poti v šolo ali iz šole, nerad hodi v šolo, prosi, da ga spremljate v šolo, šolski uspeh se slabša, domov prihaja s poškodovanimi osebnimi predmeti in obleko, zmanjkuje mu denar, prosi za več denarja ali ga jemlje na skrivaj, da bi plačal ustrahovalcem, neprestano »izgublja« žepnino, zavrača pogovor o tem, kaj je narobe, daje nemogoča opravičila, doma je raztresen, odsoten, »brez razloga« joče, je neješč, začne lahko tudi močiti posteljo ali ima nočne more.

Kako naj v takem primeru reagirajo in ukrepajo starši?

Starši naj informacije o nasilju vzamejo resno. Otroci in mladi o nasilju težko spregovorijo, še posebej, če ne vedo, kako bodo starši informacijo sprejeli: ali bodo verjeli, bodo rekli, da to ni nič takega, morda celo okrivili otroka. Lahko celo čutijo, da bi starše s tem preveč obremenili. Starši nasilja med vrstniki ne smejo minimalizirati, češ saj je bilo tudi v naših časih tako. Ne smejo dvomiti o otroku in mu ne verjeti, ker je 'samo bolj občutljiv', ali pa reševanje te problematiki prepustiti otroku, češ naj se zmenijo med seboj. Spregovoriti o nasilju je vedno težko in zato je pomembno, da se starši odzovejo s tem, da otroku verjamejo in ga razbremenijo krivde, da za nasilje ni kriv. S tem odprejo vrata, da lahko otrok in mladostnik pove in zaupa, kaj se v njem dogaja. Naslednji korak pa je reševanje težave širše, tako da se vključi tudi širši sistem: starši obvestijo šolo, se pogovorijo s starši učenca, ki izvaja nasilje, obvestijo policijo, kadar se nasilje ne ustavi, poišče se psihosocialna pomoč za udeležence.

Kakšen pa je pravi pristop do tistih, ki medvrstniško nasilje izvajajo?

Dokazana je povezava, da je bilo veliko otrok in mladih, ki so nasilni do vrstnikov, izpostavljenih nasilju in zlorabam v domačem okolju. To govori o tem, da pomoč potrebujejo tudi ti otroci in njihove družine. Zanimiva je bila raziskava, ki je raziskovala čustva, s katerimi se soočajo otroci, ki so žrtve nasilja, in tisti, ki so nasilni. Glavni občutki so enaki pri obojih: stres, sram, strah, jeza in bes, nemoč. Neki otrok, ki je doma deležen poniževanja in konstantnih kritik in po drugi strani pritiskov, da uspe, svojo osramočenost in strah pred neuspehom lahko regulira na način, da ponižuje in ustrahuje nekoga, ki je čutiti kot šibkejši. Nujno je, da se tako vedenje prepozna in ustavi.

Kako bi bilo mlademu Gorenj­cu, ki naj bi bil žrtev medvrstniškega nasilja in je načrtoval strelski pohod, treba pomagati, kdo je zatajil?

Na kogarkoli kazati s prstom bi bilo krivično in napačno, ker ne poznamo celotne slike. Če želimo preprečiti nadaljnje podobne situacije, je nujno, da te otroke, ki doživljajo stiske, nekdo prestreže. To pomeni, da obstaja odrasla oseba, ki vidi, kaj se dogaja v čustvenem svetu otroka ali mladostnika. Niti ni važno, ali gre za starše, učitelje, svetovalne delavce, glavno je, da je nekdo, ki za otroka predstavlja zaupanja vredno osebo, otroku verjame in reagira. Povedati moram, da so pri žrtvah občutki besa, obupa in tudi želja po maščevanju popolnoma normalen čustveni odziv na doživljanje nasilja, sploh dolgotrajnega. Nevarno pa to postane takrat, ko tak otrok ali mladostnik dolgo časa nima sogovornika in teh občutkov ne more ob nikomer izgovoriti, jih predelati, umiriti in ne nazadnje ločiti od dejanj. Prav na tem mestu je nujno posredovanje odraslih, ki mladim ljudem pomagajo, da burna čustva, ki so v tem obdobju povsem normalna, ne spravijo v nevarnost njih samih in tudi drugih. Pri otrocih in mladostnikih je nujno pogledati, ne glede na to, ali nasilje povzročajo ali pa so žrtve, od kod ti mladi prihajajo, kakšno varovalno mrežo imajo za seboj, s kakšnimi stiskami se soočajo, in jim pri tem pomagati.