Zavarovali posebnosti območja

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. maj 2021 / 16:38  

Letos mineva štirideset let od razglasitve prvega zakona o Triglavskem narodnem parku, s katerim so zavarovano območje, ki je bilo sprva omejeno na Dolino Triglavskih jezer in je merilo dva tisoč hektarov, razširili na skoraj celotne Julijske Alpe.

Prvi mejnik pri razvoju in nastanku edinega narodnega parka v Sloveniji predstavlja predlog naravoslovca in seizmologa dr. Albina Belarja, ko je leta 1908 predlagal naravovarstveni park nad Komarčo, in to še pred ustanovitvijo narodnih parkov kjerkoli v Evropi. »Očitno so bili že takrat pri nas zanesenjaki, ki so prepoznali lepoto naših krajev in nujo, da se ta zavaruje,« je poudaril direktor Triglavskega narodnega parka (TNP) Janez Rakar in dodal, da takrat žal ni prišlo do ustanovitve parka, se je pa to zgodilo leta 1924, ko je bil z zakupno pogodbo za dvajset let razglašen Alpski varstveni park v Dolini Triglavskih jezer v obsegu 1400 hektarjev. Leta 1926 je bilo prvič uporabljeno ime Triglavski narodni park v zapisu profesorja Frana Jesenka v dnevniku Jutro. Po vojni je zaradi izteka pogodbe Alpski varstveni park prenehal obstajati, leta 1961 pa je Ljudska skupščina Slovenije sprejela odlok o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za narodni park v velikost dva tisoč hektarov pod imenom Triglavski narodni park. Dne 27. maja 1981 se je s prvim zakonom o Triglavskem narodnem parku zavarovano območje razširilo na skoraj celotne Julijske Alpe in je obsegalo skoraj 84 tisoč hektarov. Zakon je veljal vse do sprejetja novega zakona leta 2010, s katerim se je površina parka z vključitvijo naselja Kneške Ravne nad Baško grapo na Tolminskem povečala še za 174 hektarov. »Vse to kaže, da so že pred več kot sto leti prepoznali, da je to območje nekaj posebnega ter da je to treba ohranjati in zavarovati, pa čeprav je bilo takrat obiskovalcev neprimerno manj kot danes,« je poudaril Janez Rakar.

Naravovarstvo in trajnostni razvoj

Prizadevanja za ustanovitev parka so bila tako že od samega začetka usmerjena v ohranitev izjemnih naravnih in kulturnih vrednot tega območja – varovanje rastlinskega in živalskega sveta ter značilnosti nežive narave in krajine na območju parka. »Zdaj pa je pomembno tudi spodbujanje trajnostnega razvoja, saj je Triglavski narodni park posebnost med narodnimi parki v Evropi in tudi drugod po svetu, ker v njem živijo stalni prebivalci.« Na območju parka je kar 34 naselij z okrog 2700 prebivalci. »Park ne bi bil takšen, kot je, če znotraj parka ne bi živeli ljudje in ne bi svoje dejavnosti opravljali na tradicionalen način; parku so s tem dali svojo podobo in ga zaznamovali s kulturno krajino.« Zakon o TNP je ljudem, ki živijo v parku, prinesel kar nekaj omejitev, a trudijo se pristopati senzibilno, zato iščejo kompromis med naravovarstvom in trajnostnim razvojem. »Ljudje v parku so na začetku zakon pogosto občutili kot negativen, kot množico prepovedi, ki jim otežuje življenje, dejstvo pa je, da je v zakonu tudi mnogo dobrih stvari. Med drugim je prinesel državno sofinanciranje projektov lokalnih skupnosti,« je poudaril Rakar in dodal, da so to prvič začeli uresničevati lani, ko je bilo za projekte lokalnih skupnosti na voljo milijon evrov. »Sredstva so bila skoraj v celoti počrpana, realizacija je bila 98-odstotna.« Letos bo za to na voljo še več sredstev, kar pet milijonov evrov. »Lokalne skupnosti imajo že pripravljene projekte in skupaj si bomo prizadevali, da jih tudi letos v celoti počrpamo.« Lani so uresničili veliko predvsem infrastrukturnih projektov. »Infrastruktura je bila in še vedno je najbolj pereča, ne smemo pa pozabiti niti na nadstandardne družbene dejavnosti, kot sta zdravstvo ali šolstvo, občine poskušamo usmeriti tudi v skupne projekte, zlasti na področju trajnostne mobilnosti.« Med pozitivne plati življenja v parku Rakar uvršča tudi to, da so območja parkov ob razmahu turizma bistveno bolj prepoznavna in posledično privabljajo več obiskovalcev. »To je priložnost tudi za prebivalce oziroma dejavnosti, ki se odvijajo na območju parka oziroma so s parkom povezane.«

Vse to je po Rakarjevem mnenju prispevalo k temu, da je v zadnjem obdobju manj pritiska na spremembe zakona o TNP, o čemer se je veliko govorilo predvsem tri, štiri leta nazaj. »Potem se je malce ustavilo, saj bi bilo treba najprej spremeniti krovni zakon, to je zakon o ohranjanju narave.« Vsekakor pa po njegovih besedah spremembe ne bodo lahke, saj je bil že sprejem sedanjega zakona zelo kompleksen. »Sem pa prepričan, da bo zakon v nekaterih delih treba spremeniti, saj noben zakon ni večen, sploh glede na hitre in intenzivne spremembe v družbi. Zato bo tudi zakon o TNP treba pregledati in ga času primerno dopolniti.«

Ozaveščanje obiskovalcev

Območje TNP je v zadnjih letih zaznamoval tudi množičen obisk. »Pred korono je prihajalo veliko obiskovalcev iz tujine, sploh v poletnih mesecih, a kljub temu med epidemijo obisk ni bistveno upadel, saj so tuje obiskovalce nadomestili domači, zmanjšalo se je le število prenočitev.« Pričakovati je, da se bodo v prihodnosti turistični tokovi obnovili, in v primeru, da bo obisk domačih gostov ostal na lanski ravni, si po Rakarjevih besedah lahko predstavljamo, da bo območje parka pravo mravljišče. »Zato bo potrebno ozaveščanje obiskovalcev, da se bodo zavedali bogastva tega območja in temu prilagodili svoje vedenje.« Obenem bo treba poskrbeti za usmerjanje obiskovalcev v luči trajnostne mobilnosti. »Dejstvo je, da prav povsod ne bo mogoče priti z lastnim vozilom. Park pa kljub temu mora biti dostopen vsem, zato bo obisk treba organizirati drugače.« V tem smislu se že pripravljajo tudi na letošnjo poletno sezono. »Že lani smo opazili, da so prihajali tudi obiskovalci, ki še nikoli niso bili tukaj, zato bomo tem obiskovalcem namenili posebno pozornost, da se bodo zavedali, v kakšno območje vstopajo.« Za to bodo poskrbeli v informacijskih centrih TNP na Bledu, v Bohinju in Trenti, pomembno vlogo pri ozaveščanju obiskovalcev pa imajo tudi naravovarstveni nadzorniki. »To so naše 'potujoče' informacijske točke, pri čemer imajo daleč največ izkušenj v tem prostoru in ga najbolje poznajo, zato lahko obiskovalcem podajo najbolj konkretne informacije.« Ta čas imajo zaposlenih 18 nadzornikov na terenu, ki morajo nadzorovati območje, ki obsega štiri odstotke slovenskega ozemlja, zato si želi, da bi v prihodnosti to službo lahko še okrepili.

V naslednjih štirideset let po Rakarjevih besedah park vstopa v dobri kondiciji, k čemur je po njegovem prepričanju veliko pripomogel tudi zakon o TNP. »Obenem so zaposleni v javnem zavodu z dušo in srcem predani svojim nalogam in tudi ostali deležniki v tem prostoru v zadnjem obdobju območje TNP bistveno bolj dojemajo kot 'svoje' in kot tisto območje, ki je potrebno posebne obravnave.« Veseli ga, da očitno tudi država počasi spoznava, da park ni samo za to, da se občasno pobahamo z njim, ampak da se s tem kaže tudi razvitost države. »Govorim iz zadnje izkušnje, ko sta v enem tednu park obiskala kar dva ministra. Želim, da bi tudi ostali prisluhnili našim vabilom in jim bomo lahko predstavili, kakšne priložnosti se na tem območju ponujajo ne samo za park, ampak celotno državo, ter da ugotovimo skupni interes na posameznih področjih in doseganje ciljev iz načrta upravljanja parka še pospešimo.« Obenem se spreminja tudi razmišljanje ljudi v korist naravovarstva, kljub temu pa ne morejo ubežati pritisku kapitala. »A s pogovori in iskanjem skupnih rešitev lahko pridemo do razvoja parka in ohranjanja okolja v skupno zadovoljstvo. Če se bomo pogovarjali in delali skupaj, bo park živel bolje kot doslej,« je sklenil Rakar in dodal, da se prav omejitvam, ki jih je prinesel zakon o TNP, lahko zahvalimo, da na tem območju ni dopusten klasičen vpliv kapitala, kot so gradnje in podobno. »Če teh omejitev v zakonu ne bi bilo, bi se marsikaj dogajalo že v prvem varstvenem območju, a na srečo narave so prepovedi v zakonu zelo jasne.«