Minka, Agneza in Tomo

Besedilo: Dušan Brešar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. junij 2021 / 16:02  

Minka Skaberne, Agneza in Tomo Zupan ... Kakšna je bila njihova vloga v zgodovini slepih in slabovidnih na Slovenskem?

S koncem Bachovega absolutizma je bilo na Slovenskem konec prikrite germanizacije. Po letu 1861 je narodno in politično življenje med Slovenci ponovno oživelo. Leta 1867 so v kranjskem deželnem zboru Slovenci dobili večino. Takrat so se po slovenskih mestih in trgih začele ustanavljati čitalnice in društva, ki so postala kulturna središča slovenstva. Pojavila se je tudi močna potreba po izobraževanju v slovenskem jeziku. V Kranju je nosilec slovenskega izobraževanja postala gimnazija, ki je bila ustanovljena v času Ilirskih provinc. Kot protiutež nemški čitalnici se je v prostorih kranjske gostilne Stara pošta 29. januarja 1863 ustanovila slovenska čitalnica.

Aktiven član čitalnice je bil profesor na gimnaziji in prešernoslovec Tomo Zupan, borec za slovenščino ter soustanovitelj in prvi predsednik narodnoobrambne Ciril-Metodove družbe, ki sta jo ustanovila s trnovskim župnikom Ivanom Vrhovnikom. Na gimnaziji je od leta 1867 do 1879 poučeval slovenščino in verouk, nekaj časa tudi risanje.

Tomova 19-letna sestra Agneza je bila tretja iz družine Zupan, po domače Novak, iz Smokuča, ki je leta 1871 odšla na šolanje. V Kranju se je učila šivanja in meščanskih manir. Pri tem ji je pomagala družina Rudolf, ki je imela leto dni mlajšo hčer Viktorijo. Viktorija in Agneza sta se spoprijateljili in to prijateljstvo je trajalo vse do Agnezine smrti. Viktorija je bila hči Marije in Ivana Rudolfa, speleologa in rudarskega nadzornika. Po njem se imenuje Rudolfov rov v Planinski jami in Rudolfova dvorana v Škocjanskih jamah.

Agnezo so glede na leta »vpisali« k uršlinkam v Škofjo Loko, kjer se je hitro naučila nemščine. To ji je zagotovilo hiter napredek v takratni nemški šoli. Počitnice je preživljala doma, kjer se je veliko družila s Tomom in Ivanom. Oba sta bila profesorja.

Medtem ko se je Agneza šolala in pripravljala za bodoči poklic, je Viktorija nastopala v kranjski čitalnici, kjer je spoznala Franca Ksaverja Skaberneta, s katerim se je leta 1876 poročila. Poročil ju je prav njun skupni prijatelj Tomo Zupan.

Prešernoslovec Franc Ksaver Skaberne je leta 1874 prišel v Kranj poučevat matematiko, fiziko in prirodopis. Skupaj s pisateljem in pravnikom Janezom Mencingerjem je bil zaslužen za ponovni razcvet čitalnice. Ko so zaradi prevelike narodne vneme kazensko premestili v Šlezijo Karla Glaserja, prvega slovenskega doktorja sanskrta, je Franc Ksaver prevzel za njim čitalniški pevski zbor.

Francu Ksaverju in Viktoriji so se rodili trije sinovi, Franc, Viktor in Pavel, ter hči Marija. Najmlajša Minka še ni imela dve leti, ko je oče leta 1883 umrl in Viktorija se je s štirimi otroki preselila v Ljubljano. Družino je preživljala s skromno pokojnino po možu in s poučevanjem klavirja. Pomagali so ji tudi sorodniki po obeh straneh. Možno je, da ji je pomagal tudi Tomo Zupan, ki je bil takrat vodja Alojzijevišča. V »žalospisu« ob smrti sestre Agneze, ki ga je po naročilu Ivana Vrhovnika napisal za Vestnik Družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, je izrazil hvaležnost družini Rudolf, da je medse sprejela Agnezo. V njem je izrazil tudi veselje, da je lahko dragega prijatelja poročil z Viktorijo Rudolf.

Agneza je 6. julija 1878 opravila maturo in odšla v Ljubljano v pripravljalnico, kjer je opravila državno veljavne izpite. Desetega decembra 1878 je nastopila službo v Lihtenturnišču kot prva učiteljica. Usmiljene sestre sv. Vincencija Pavelskega so tisto leto dobile zgradbo v Poljanskem predmestju in ustanovile šolo za vzgojo in pouk deklic sirot. Julija 1879 je odšla za pomožno učiteljico na Bled, od koder se je leta 1887 preselila v Ljubljano. Začela je poučevati na mestni slovenski dekliški šoli v Ljubljani. Tam je ostala do smrti.

Zelo pomembno je Agnezino politično udejstvovanje. Leta 1898 je sodelovala pri ustanovitvi prvega ženskega učiteljskega društva na Slovenskem, znanega kot izrazito »borbenega«. Postala je prva predsednica tega društva. Zahtevale so pravico do poroke in materinstva brez izgube dela ter za enake plače, kot so jo imeli moški učitelji. Kasneje so zahtevale tudi volilno pravico. Udejstvovale so se tudi dobrodelno.

Dela slovenskih avtorjev prepisovali v brajico

Minka Skaberne je leta 1901 postala učiteljica za osnovne šole, pozneje učiteljica za meščanske šole in končno profesorica na učiteljišču v Ljubljani, kjer je službovala do upokojitve leta 1937. Deželni šolski svet za Kranjsko jo je leta 1911 kot »učiteljico na vadnici učiteljišča« poslal na Dunaj, da bi se na posebnem tečaju seznanila z metodami strokovno pravilnega pouka slepih. V začetku leta 1918 je s 103 prostovoljkami začela prepisovati dela slovenskih avtorjev v brajico. Prepisovalke so sicer delale prostovoljno, brez plačila. Vendar so potrebovale denar, da so lahko kupili 450 kilogramov posebnega papirja in še 1600 pol primernega ovojnega papirja, pa posebne tablice in šilo. Stroške so poravnale iz sklada, ki so ga ustanovili v ta namen.

Šestega decembra 1918 je za špansko gripo umrla Agneza Zupan, v oporoki je zapustila 32 tisoč kron slepim in učiteljicam. Tomo Zupan je izpolnil Agnezino voljo in predal zapuščino na ustrezen naslov.

Ko je leta 1918 Avstro-Ogrska razpadla, so bili slepi in slabovidni na Slovenskem še vedno brez organizacije. V septembru 1919 je bil ustanovljen Kuratorij za slepce, v katerem je bila poleg pomembnih osebnosti takratne dobe tudi Minka Skaberne. Zaupali so ji skrb za knjižnico v Braillovi pisavi in nadzorstvo nad šolo za slepe otroke v novem zavodu, ki jo je vodila prva slovenska učiteljica slepih sestra Klara - Franica Vrhunc. Leto kasneje (1920) so v Ljudski kuhinji na Streliški ulici v Ljubljani, danes je tam Waldorfska šola, ustanovili Podporno društvo slepim.

Leta 1935 je društvo Dom slepih (prej Kuratorij za slepce) kupilo Strahlov grad v Škofji Loki skupaj s posestvom in njivami. V Gorenjskem glasu 25. maja 1950 najdemo tale zapis o domu slepih: »Na začetku škofjeloškega pogorja, kjer se odpre dolina Selščice, leži Stara Loka. Skozi vas se med starimi hišami prebija ozka cesta. Sredi vasi je nekdanji grad – danes dom slepih. Petintridesetega leta je bil ustanovljen. V njem je našlo zavetje petindvajset slepih. Sprejeli so le tiste, ki so imeli lepo doto ali je zanje plačevala občina. Za tiste brez premoženja ali občinskega skrbništva tu ni bilo prostora.«

Tomo Zupan posest na Okroglem zapustil slepim

Na Okroglem pri Naklem je Tomo Zupan leta 1895 od bratov Antona in Janeza Markuna kupil posest. Tu si je zgradil graščino, ki jo je poimenoval Vila Domovina. Tja se je preselil ob upokojitvi leta 1904. V njej je imel obsežno knjižnico z mnogimi redkimi knjigami, kompleti časnikov in časopisov. V pritličju, kjer je imel kapelo sv. Cirila in Metoda, je opravljal redno bogoslužje, saj je za to imel papeževo dovoljenje.

V skrbno napisani oporoki je posest na Okroglem 17. februarja 1938 dokončno zapusti društvu Dom slepih, kjer je Minka Skaberne opravljala tajniške posle od leta 1923 do leta 1945. V oporoki tudi piše, da posest zapušča slepim v spomin na svojega največjega dobrotnika ljubljanskega knezoškofa Ivana Zlatousta Pogačarja, ki je »moral vmreti skoraj telesni slepec«.

Tomo Zupan je umrl 8. marca v 98. letu. Bil je eden izmed najpomembnejših ljudi takratnega časa. Napisal je okrog tristo življenjepisov. V literarno zgodovino se je zapisal kot zbiralec gradiva o Prešernu in njegovem rodu. V vili je uredil Prešernovo sobo, kjer je hranil Prešernove rokopise in pohištvo iz pesnikovega kranjskega stanovanja, ki so danes na ogled v Prešernovem muzeju v Kranju. Zupan je sodeloval pri pregledovanju zapuščin pesnikov in pisateljev. Izkušnja s Prešernom je bila boleča in tega si niso več želeli. Za svoje nesebično delo za slovenski narod je prejel številna cerkvena in državna odlikovanja.

Viktorija Skaberne je umrla 7. oktobra 1945. Pokopana je na ljubljanskih Žalah. Po drugi svetovni vojni so obe društvi razpustili in 11. avgusta 1946 ustanovili Združenje slepih Jugoslavije za Slovenijo. Minka Skaberne je nadaljevala delo in neposredno po vojni je organizirala še dva tečaja (skupaj pet) za prepisovanje knjig v brajico. Po njeni zaslugi so nastale tri knjižnice: centralna knjižnica pri republiškem odboru Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, knjižnica v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani in knjižnica v centru za rehabilitacijo slepih v Stari Loki. Profesorica Minka Skaberne je umrla 12. julija 1965 v 84. letu starosti. Po njej se imenuje knjižnica pri Zvezi društev slepih in slabovidnih Slovenije v Ljubljani.