Razglednica iz Sredozemlja

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / sreda, 4. avgust 2021 / 13:57  

Vsako poletje, nekje v sredini julija, neprostovoljno pristanem prav v središču hude živčne vojne. Definicija, ki sem jo izpopolnila skozi mnoga poletja, bi se lahko glasila nekako tako: Živčna vojna je obdobje dveh dni pred odhodom na morje, ko naši starši nervozno tekajo po zadnjih nakupih in nas (me) zasujejo s ploho navodil za dni, ko bodo oni brezskrbno ležali pod senco borovcev: zalij to in ono, pobiraj bučke (ki so letos, kakopak, spet nenormalno poplavile vrt), ne pozabi na Lady (naš star in malce muhast zlati prinašalec). Seznam se še kar nadaljuje: porabi pašteto, prazni biološke odpadke (kot da bom prenašala vonj po gnilih bananah vseh 14 dni, ko ju ne bo), zaklepaj vrata … Manjka samo še zlajnani izrek »Ne odpiraj tujcem«, pa bi se počutila popolnoma nesposobno in nedoraslo osnovnim vsakdanjim obveznostim.

Napotki se poležejo kmalu, ko bodoča dopustnika v zgodnjih jutranjih urah drvita proti morju, a za vsak slučaj vseeno izklopim telefon in zadovoljno zajamem počitniški zrak. To so torej naše živčne vojne, ki me vsako poletje zadenejo ravno v času, ko bi morali za tistih nekaj tednov pozabiti na nepomembne malenkosti in se sproščeno nasmihati prihajajočemu dopustu. Pa letos le ni bilo vse tako hudo. Čez nekaj dni sem tudi sama spakirala veliko potovalko lahkotnih poletnih oblekic in barvitih kopalk, zamenjala evre v kune in se skupaj z Nejcem zapodila morju naproti.

Te dni skupaj uživamo jutra s pogledom na neskončno morje. Majhna miza se šibi pod težo čokoladnih palačink, francoskih rogljičkov, svežega belega kruha in kadeče se kave. Okoli enajstih se le odpravimo na plažo, kjer v borovem gozdičku razobesim viseče mreže in v gosti senci razprostrem naše ležalke. Skok v hladno morje, nekaj zamahov in spet pristanem na zibajoči se mreži ter eno za drugo požiram kriminalke Camille Lackberg. Še pred dnevi tako pomembne skrbi se zdaj skupaj z očetom potapljajo v morske globine on pa mi, tako kot pred 15 leti, na plažo prinaša mavrična morska ušesa in prelepe ostanke školjk. V najbolj vročih dneh posedamo v majhni gostilni, kjer ob hladni bevandi igramo tarok, remi ali dutch, sladoled pa je tako nepogrešljiv kot nočno kopanje in večerni sprehodi po mestni rivieri.

Mama je končno pozabila na vse tiste bučke in kumare, ki bodo letos ostale sosedom, jaz pa sem se odločila, da obmorske počitnice podaljšam za še en teden in si tako popolnoma opomorem od napornega študijskega leta. Moji prsti dišijo po česnu, olivnem olju in črnih dagnjah, ko vam pošiljam prav lepe pozdrave s sončnega Hvara.