Cesar Ferdinand zahteva rezance …

Besedilo: Peter Colnar
Kategorija: GG Plus / nedelja, 5. september 2021 / 09:36  

Na Gorenjskem v deželi Kranjski (318)

Slovenski politik Ivan Oman, ki je slovel po logičnem sklepanju, je nekoč pojasnil, v čem je razlika med fevdalizmom in komunističnim socialističnim sistemom. V komunizmu so po smrti voditelja vedno napredovali njemu najbližji 'sodelavci'. Tako so v komunizmu državo vedno vodili ljudje z najbolj 'mehkimi hrbtenicami'. V fevdalizmu pa je prestol vedno zasedel kraljevi prvorojenec. Vendar se je včasih zgodilo, da je prišel na vrsto tudi duševno prizadeti prvorojeni potomec, kar pa ni vplivalo na imenovanje naslednika. Tako je bilo tudi z avstrijskim cesarjem Ferdinandom, ki je 1. septembra 1844 prišel tudi na obisk v Ljubljano.

Cesar Ferdinand je bil znan po zahtevi: »Cesar sem in hočem rezance!« To je bila po mnenju znamenitega angleškega zgodovinarja A. J. P. Taylorja edina pametna pripomba duševno zaostalega cesarja Ferdinanda, ki je bil tudi božjasten in rahitičen. Vseeno pa je bil cesar in med Slovenci zelo priljubljen. Z veseljem so ga sprejeli.

Tudi oče Henrika Tume je pravil svojemu sinu, da je bil cesar Ferdinand popoln bebec. »Kljub temu je vedno po obedu sam hodil v dvorno knjižnico. Njegovi okolici se je čudno zdelo, da hoče ta cesar postati učen. Nekoč je njegov minister naročil cesarjevemu slugi, naj gre za njim v knjižnico, a previdno, da ne opazi njegovega prihoda, in naj pogleda, kaj cesar bere. Dvorni lakaj je prišel tiho za hrbet cesarju, ki je sedel v velikem naslanjaču, in pogledal čez njegove rame. Videl je, da ima cesar v rokah narobe obrnjeno veliko knjigo. Po listu je lezla muha in cesar je potrpežljivo čakal, da je zašla v pregib knjige. Takrat je knjigo zaloputnil in muho ubil. S tem lovom na muhe se je torej cesar Ferdinand baje zabaval v dvorni knjižnici.«

Cesar Ferdinand Dobrotljivi je bil sicer med Slovenci zelo priljubljen. V solzah veselja so slavili njegovo pravičnost in milo prosili Boga, naj varuje avstrijskega vladarja. Da se bosta Ferdinand in njegova soproga 1. septembra 1844 mudila v kranjski prestolnici, so Novice naznanile že mesec dni prej. V članku Sreča in veselje pa je Bleiweisov list, z večjimi črkami kot običajno, popisal neznansko veselje Ljubljančanov ob prihodu vladarskega para:

»Cela Ljubljana jima je šla naproti, od stariga do mladiga vse je hrepenelo, obličje našiga premilostljiviga očeta FERDINANDA in naše presvitle cesarice ANE MARIJE, pred ko bi bilo mogoče, viditi. Med streljanjem in zvonenjem po vsih cerkvah, sta se v mesto peljala, za njima pa je bilo ljudi in kočij, da se je vse terlo. Ljudje so ukali, 'Vivat' vpili, veselje uganjali, da se je vse razlegalo! Deržavni stanovi in mestna gosposka so, kolikor je bilo mogoče, vse storili, veseli dohod našiga presvitlega Cesarja in Cesarice po vrednosti obhajati, in vse dni je bilo po celim mesto tako veliko veselje, de bi ga ne bilo lahko popisati.«

Ob obisku cesarja Ferdinanda je 4. septembra 1844 v posebni prilogi Novic izšla tudi pesem Jovana Vesela Koseskega z naslovom Kdo je mar.

Zanimivi Gorenjci tedna iz dežele Kranjske:

V Kranju se je 30. 8. 1903 rodil gospodarstvenik, predavatelj, gozdar, športnik Viktor Rebolj. Leta 1948 je bilo ustanovljeno podjetje Slovenijales. Bil je njegov prvi direktor.

V Bohinjski Bistrici se je 31. 8. 1914 rodil duhovnik, pisatelj, misijonar Franc Sodja. Leta 1946 ga je povojna jugoslovanska oblast obsodila na pet let ječe pod obtožbo, da je pomagal bogoslovcu Andreju Jermanu, da je iz kočevske ječe pobegnil v tujino. Največji del kazni je preživel v samici, potem pa je pri Žalah v Ljubljani kazensko gradil stanovanjske bloke, v Medvodah pa hidroelektrarno. To obdobje svojega življenja je opisal v knjigi Pred vrati pekla, ki je izšla v Buenos Airesu leta 1961. Umrl je 15. 7. 2007 v Torontu.

V Bleiweisovih Novicah je uvodničar 4. 9. 1844 prvič imenoval Ljubljano za glavno mesto Slovenije.