Lepota je moškim v pogubo

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / sreda, 8. september 2021 / 19:42  

Trije v postelji, 1. del

Stane je letnik 1965. Čeprav ni nikoli imel ''očetovskega nagona'', se vseeno lahko pohvali s kar nekaj zakonskimi in nezakonskimi otroki. Rad je imel ženske, še bolj je ljubil svobodo. Čeprav je bil prepričan, da ga bo kakšna od bivših prepoznala, je tvegal. Na vsak način je želel povedati svojo zgodbo.

»Zmeraj, ko obiščem teto, ki živi v Poljanah, preberem tudi Usode. Všeč so mi tisti, ki znajo premagati težave in vnovič zaživijo, ne glede na to, kaj se jim je v preteklosti zgodilo. Veliko preveč pa je nekega nesmiselnega objokovanja izgubljenih priložnosti. Ne razumem, zakaj zlasti ženske objokujejo moške, ki so jih zapustili. Se mar ne zavedajo, da so pozabili nanje že za prvim ovinkom?« je razlagal, medtem ko sva pila hladno limonado pod kostanji na Bahačevem vrtu.

»Ko sem bil še čisto majhen, sem na tem mestu preživel marsikatero nedeljsko popoldne. V kotu je bilo plesišče, ata in mama sta plesala, jaz pa sem žulil Cockto. Potem je očeta omrežila neka poskočna Žirovka, starša sta se ločila, z mamo pa sva se preselila k njenim domačim v Domžale. Že kot mulc sem poslušal zgodbe, da je največja kazen, s katero nas udari življenje, ta, da se pustimo nekomu ''ujeti''. Kadar sem bil čez nedeljo pri atu, mi je vsaj desetkrat povedal, da ima pameten moški ženske le za igračo. Kakor hitro nasede njenim besedam, je že ujet in preklet.

Marica, očetova druga žena, je bila drugačna od mame: imela ga je zelo na kratko, tudi z denarjem je upravljala ona. Postavila sta novo hišo, če sta že šla kam, sta šla skupaj. Ata se ji je pokoraval, a ko je ni bilo zraven, ni počel drugega, kot jamral. Sam sebi se je smilil, da pa bi pobegnil od nje, si ni upal. Mama se ni nikoli več vezala na nobenega moškega. Naju s sestro, ki se je rodila, ko očeta ni bilo več z nami, je vzgajala zelo strogo. Bila sva pridna v šoli, uspešna v športu, čez poletje smo se preselili k njenim staršem, ki so imeli kmetijo in delali od jutra do večera. Tam okoli osemnajstega leta sem se kar naenkrat potegnil, čez noč sem meril skoraj meter devetdeset. Mama mi je rekla, da bo moja zunanjost prej prekletstvo kot kaj dobrega. Na ves glas sem se ji smejal.

Lepo sem se oblačil, bil sem načitan, odličen študent, vozil sem avto, ki res ni bil moj, bil je od mame, a kdo bi se grizel zaradi takšne malenkosti? Kar naenkrat sem začutil, da so se začele ženske zanimati zame. Stare, mlade, lepe, grde, na fakulteti, cesti, v lokalu, na plesišču. Kolegi so me opozarjali, češ a ne vidiš, kako te požirajo z očmi. Dobil sem tudi več manekenskih ponudb. Enkrat ali dvakrat sem pristal za snemanje reklame. Potem sem se naveličal. Ženske so me pa mamile, priznam. Bil sem butelj in niti pomislil nisem, da jih zanima zgolj celofan, za vsebino jim ni bilo mar.

Potem sem spoznal Lidijo. Stara je bila komaj šestnajst let. Zanosila je. Novica, da bom postal oče, in to sredi drugega letnika fakultete, me je streznila. Lidijo sem imel rad, a ne več kot vse ostale, s katerimi sem spal. Ne vem, zakaj, a mama me je prisilila, da sem se poročil z njo. Jaz sem izpolnil svojo dolžnost, Lidija pa je s poroko lahko ubežala nasilnemu očetu, ki je bil odvisen od alkohola. Žal je trajal zakon le dobro leto. Oba sva se ga naveličala, tudi otrok nama je bil odveč. Silil sem jo, da ga dava v posvojitev, a v to ni privolila. Na koncu koncev ga je obdržala mama. Edini od mojih otrok je ostal pri njej vse do odraslosti.

Spominjam se večera, ko sva se dokončno razšla: ona je kričala, da ji gre pamž na živce, jaz pa sem molčal, ker sem se strinjal z njo. Sredi izpitov res ni bilo dobro poslušati njegovega nenehnega joka.

Punce so si v moji študentski sobi podajale kljuke. Komaj je odšla ena, je prišla druga. Če sem bil ''zaseden'', sem jo prepustil cimru.

Včasih nisem vedel, kje se me glava drži. Edino, pri čemer sem vztrajal, so bile študijske obveznosti. Vanje se pa tudi ženske niso smele vtikati. Prav tako se nisem vdajal alkoholu kot nekateri kolegi. Tisti, ki ste dali skozi študentske žure, sami dobro veste, koliko alkohola se stoči na njih!

Sedemnajstega maja 1988 sem spoznal Irmo. Bila je asistentka znanega profesorja na eni od fakultet. Neuradno smo vsi vedeli, da je njegova nezakonska hči, uradno si tega ni upal reči nihče. V postelji je bila ''pripravna'', pri delu s študenti pa bolj nerodna kot ne. Njen nesojeni oče je imel mamo in hčerko še zmeraj pod kontrolo. Čeprav je Irma živela v svojem stanovanju, je imel profesor ključe in celo takrat, ko je bilo najmanj treba, je prihajal na obiske. Nekoč sva se ravno vrnila iz Berlina, kjer sva bila na koncertu Brucea Springsteena. Bila sva zelo dobro razpoložena, kar je bilo logično, saj so bila za nama nepozabna glasbena doživetja. Spravila sva se v posteljo, kjer sva bila temu primerno glasna in strastna. Kdaj se je na vratih pojavil profesor, nisva zaznala. Kar naenkrat je začel kričati, bil je ves penast okoli ust, ko je v naju metal vse, kar mu je prišlo pod roke: od čevljev do okrasnih predmetov, ki so stali na komodi. Irma je začela jokati, meni pa je ukazal, da se morava nemudoma poročiti. 'Sovražim tiste, ki živijo v grehu!' mi je zalučal v obraz. Komaj sem se zadržal, da se nisem začel na ves glas smejati.

Z Irmo se po tistem večeru nisva več srečavala. Enkrat jeseni me pa pokliče in mi reče, da je noseča. Da sem jaz oče. 'Kako – noseča? Vem, da si že z drugim, ne morem biti oče!' sem ji ugovarjal. Jokala je kot dež, potem pa ji je le ušlo, da je ta ''drugi'' le nadomestek, da bi bila raje z menoj. Izgovoril sem se, da sem verjetno še zmeraj poročen, da moram najprej poiskati prvo ženo Lidijo in jo vprašati, kako in kaj. Preden je v jezi odložila telefon, mi je še zagrozila, da se mi bo maščevala.

Njena grožnja me je za trenutek streznila. Če kaj, sem sovražil maščevalne ženske! Eno izkušnjo sem imel že doma, saj mama ni skoparila z idejami, kako prizadeti očeta. Tudi kolegom se ni dobro godilo, ko so jim bivše grenile življenje …«

(Konec prihodnjič)