Steletovo priznanje so prejeli člani družine Virnik Karničar: (z leve) Kristjan, Andrej, Polona in Maša, v imenu arhitekta Marka Šenka pa njegov sin Peter / Foto: Primož Pičulin

Stavbe so obnavljali z namenom

Turistična kmetija Šenkova Domačija na Jezerskem sledi sloganu Kjer zgodovina živi v sedanjosti. V Slovenskem konservatorskem društvu so trud družine Virnik Karničar in njihovo željo po ohranjanju kulturne dediščine ob obnovi domačije nagradili s Steletovim priznanjem za leto 2020.

Da je na ponedeljkovi slovesni podelitvi v Narodni galeriji v Ljubljani priznanje šlo v prave roke, potrjuje tudi slogan njihove turistične kmetije Kjer zgodovina zaživi v sedanjosti, ki Šenkovo domačijo predstavlja kot kraj, kjer jim je uspelo ohraniti preteklost in jo hkrati oplemenititi v sedanjosti. Petstoletna domačija pa ni le dediščina, ki jo je od prejšnjih rodov prejela družina Virnik Karničar, ki zdaj gospodari na kmetiji, ampak je tudi dediščina Jezerskega in Slovenije. Konservatorsko društvo poleg nagrad in priznanj strokovnjakom namreč vsako leto podeli priznanje lastnikom, ki s strokovnimi prenovami objektov pokažejo visoko raven zavedanja o pomenu ohranjanja kulturne dediščine.

V zadnjih desetih letih so v družini Virnik Karničar temeljito prenovili celostno podobo in okolje petstoletne kmetije, v kateri danes cveti kmečki turizem. V obrazložitvi k nagradi je bilo med drugim poudarjeno, da uspešna revitalizacija Šenkove domačije potrjuje spoštovanje podedovanih kvalitet, tehtno izbiro izvajalcev in sodelavcev ter več kot sedem desetletij sodelovanja lastnikov s strokovnjaki. Za načrtovanje prenove ima v zadnjih desetletjih velike zasluge tudi arhitekt Marko Šenk. O vsem tem smo se pogovarjali z najbolj zaslužnimi, da je domačija tudi v današnjem času še vedno tista – od nekoč.

Arhitekturni biser

»Morda se v tem trenutku še težko opredelim o pomenu priznanja, ki nam ga je namenila stroka, lahko pa potrdim, da gre za rezultat dela, ki so ga v domačijo vlagali vsi dosedanji rodovi, posebno pa ded od leta 1949 naprej,« v prvem odzivu k priznanju razmišlja Polona Virnik Karničar, domačinka in nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Po uspešni prenovi danes na Šenkovi domačiji združujejo kmetovanje in turizem. »Ded Ludvik je na Jezerskem veljal za zelo konservativnega gospodarja, kar je v povojnih časih veljalo za negativno oznako. Takrat se je stremelo k gradnji novega, da staro ni nič vredno. On pa se je odločil, da bo objekte ohranil, saj je imel zelo pozitiven odnos do dediščine, že od vsega začetka pa je sodeloval tudi s strokovnjaki takratnega 'spomeniškega varstva',« pove sogovornica, ki je tudi sama odraščala z dejstvom, da imajo doma staro hišo, ki jo je vredno ohraniti.

Šenkovo hišo so strokovnjaki namreč zavarovali že leta 1949 in jo za tem redno raziskovali in predstavljali v strokovnih knjigah ter revijah. Med pisci so bili Marjan Mušič, Ivan Sedej, Peter Fister, Tone Cevc, Boris Orel s sodelavci, Vladimir Knific ter v zadnjem desetletju Saša Roškar in Polona Zalokar. O tem v odsotnosti očeta, arhitekta Marka Šenka, pripoveduje tudi njegov sin Peter, prav tako arhitekt: »Šenkova domačija je bila že v preteklosti s strani konservatorjev, arhitektov in drugih strokovnjakov prepoznana za biser stavbne dediščine. V času mojega študija arhitekture je domačija veljala za vzorčni primer stare podeželske arhitekture, ki jo je na vsak način treba ohraniti. Seveda pa se v takih primerih vedno zastavi vprašanje, ali je to smiselno glede na visok finančni vložek, po drugi strani pa ob vztrajanju pri obnovi v ospredje stopi nova vrednost. V primeru Šenkove domačije je vsekakor šlo za dodano vrednost.«

Pretehtan koncept je z ustreznim načrtovanjem prenove nadgradil prav arhitekt Marko Šenk, ki že od leta 1981, ko je zasnoval novo hišo, aktivno sodeluje tako z družino kot konservatorji. »Marko je tudi bratranec moje pokojne babice Mimi, ki je tako rekoč do svoje smrti delala na domači kmetiji,« pove Virnik Karničarjeva, da tudi njegov rod nekaj generacij nazaj izhaja s te domačije, kar je bil zagotovo dodatni vzgib za njegov pomembni prispevek pri obnovi vseh objektov. »Oče je k obnovi pristopal s posebno rahločutnostjo in je vsekakor zelo počaščen, da je zdaj v njegovem zrelem življenjskem obdobju tudi njegovo delo prepoznano in odlikovano s Steletovim priznanjem,« dodaja Peter Šenk.

Obnova za znano vsebino

Kot pove Polona Virnik Karničar, so gostje, ki prihajajo k njim na kmečki turizem, navdušeni nad prenovo, saj večinoma visoko spoštujejo kulturno dediščino. Še vedno pa kdo reče, mar ne bi bilo ceneje, če bi vse skupaj podrli in naredili na novo. »Ko se sprehodimo po kmetiji, vendarle spoznajo, kaj vse bi lahko za vedno izgubili, če se ne bi odločili za prenovo. Tudi sama bi vsakomur položila na srce, nikar podirati, če res ni nujno, oziroma če se že podira, ohranite tisto, kar se še da.«

S celostno prenovo Šenkove domačije so se začeli ukvarjati, ko je leta 2010 Polona od babice prevzela kmetijo. Ta je potekala sočasno z razvijanjem turistične dejavnosti na kmetiji. »Babica in dedek sta hišo in objekte obnavljala toliko, da smo lahko tu bivali in da se je vse skupaj ohranjalo. Babica seveda ni bila takoj za prenovo. Bilo jo je strah. Šele zdaj, ko smo vse uredili, jo razumem,« se spominja sogovornica, po stroki ekonomistka, ki je pred več kot desetletjem pustila službo, se odločila za dodaten študij v Biotehniškem centru Naklo, prevzela vodenje kmetije in začela njeno preusmeritev v turizem. Na ministrstvu za kulturo so kandidirali za sofinanciranje obnove, a brez uspeha, zato so okrepili turistično dejavnost. S tem v skladu so vse stavbe v nadaljevanju prenavljali s točno določenim namenom, saj so skrbno načrtovali tudi njihovo vsebino.

»Z arhitektom Markom smo vseskozi iskali rešitve, kaj, kako in kam bi določene stvari umestili,« se začetkov prenove spominja gospodarica kmetije. Ker še niso imeli izkušenj, so staro hišo pustili za kasneje in najprej prenovili nekdanji volovjek, ga spremenili v sanitarije in letno kuhinjo za kamp ter vanj namestili še kurilnico. Bilo jim je v izziv, kako čim lažje in hkrati okolju prijazno urediti ogrevanje objektov. Obnovo so nadaljevali z nekdanjo Preužitkarico, ki je bila v tako slabem stanju, da jo je bilo treba podreti in v enaki obliki na novo postaviti. Namenjena je bila nastanitvenemu objektu. Ne nazadnje so se lotili tudi obnove stare hiše, ki nosi letnico 1521. Ob petstoletnici domačije je pri Gorenjskem muzeju izšla tudi knjiga, ki sta jo napisali Polona Zalokar in Saša Roškar.

»Pravzaprav se nama niti sanjalo ni, kako zahtevna v vseh ozirih – tako strokovnih, kadrovskih kot finančnih – je prenova, ki sva se je pred desetimi leti lotila s Polono. Ampak če delaš korak za korakom, potem je vse mogoče,« pove Polonin mož Andrej Karničar, profesor športne vzgoje in aktualni župan Jezerskega, in doda, da sta z ženo premogla pravo mero naprednega razmišljanja, ko gre na primer za lastništvo zemljišč. Prav je, da si se pripravljen nečemu odpovedati v korist tega, kar gradiš za prihodnost, ter da je pri tovrstnih projektih pomembno iti korak za korakom in biti predvsem potrpežljiv. »Ponosen sem na ženo Polono in njen pogum, da je projekt poganjala naprej in vseskozi trdno stala za njim,« je še povedal Andrej in dodal: »Zavest in ponos na našo dediščino kot celoto pa so mi privzgojili že v naši družini, zato pri oživljanju starega nisem imel težav. Mislim, da je Steletovo priznanje, ki smo ga danes prejeli, na neki način simbolni zaključek naših prizadevanj za obnovo Šenkove domačije.«

Uspešna skupna zgodba

»Najprej sem morala premagati strahospoštovanje do dela svojih konservatorskih predhodnikov, saj je bila Šenkova hiša vedno postavljena na konservatorski piedestal, zato sem se zavedala, da si nikakor ne morem privoščiti kakršnega koli strokovnega zdrsa,« se spominja konservatorska svetovalka Saša Roškar, na kranjski območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine zadolžena za spremljanje prenove Šenkove domačije, ki je odlično sodelovala tako z njenimi lastniki kot izvajalci. »Prvo stopničko k uspehu je že po drugi svetovni vojni postavil ded, ki je zaupal takratnim konservatorjem, drugo je zagotovo postavil arhitekt Marko Šenk, ki je nekako od znotraj vseskozi deloval v dobro te domačije. Moja naloga je bila, da razumem in znam prebrati njihove potrebe, da družina namerava na domačiji živeti od kmetijstva in turizma. Seveda smo bili oboji pripravljeni sprejeti tudi kakšen kompromis, pomembno je bilo predvsem, da to zgodbo razvijemo skupaj.«

Za Roškarjevo je bilo pomembno, da so se lastniki odločili za celovito prenovo domačije in da ta ni bila izvedena naenkrat, ampak je njen proces potekal več let. Konservatorji z zavoda so na domačiji opravili tudi raziskave, tako arheološke analize, popisali so ves inventar, izvedli sondaže, datirali les, dokumentirali freske … »Žal lastniki niso bili deležni nobene finančne podpore za obnovo. Ob tem, da smo tako polni hvalospevov, kako pomembna je kulturna dediščina, kako prav je, da se lastniki tega zavedajo, hkrati pa sistem finančnih podpor pri takih projektih ne deluje. Že desetletja ljudi prepričujemo, kako vrhunske spomenike imajo, ko jih prijavijo na razne razpise, pa država reče, da niso dovolj dobri,« je Saša Roškar kritična do neodzivnosti države pri tovrstnih projektih. Na srečo so si v družini Virnik Karničar to lahko privoščili z lastnimi sredstvi in krediti ter predvsem vizijo njihove domačije v prihodnosti.

Domačija živi naprej

Tudi Polona Virnik Karničar je prepričana, da bi si težko privoščili obnovo, če se ne bi odločili za turistično kmetijo, ki je na srečo na domačiji dobro zaživela. Trenutno imajo kapacitete zapolnjene, a niso zaspali na lovorikah. V načrtu imajo obnovo še ene stavbe, v kateri naj bi uredili stanovanjske prostore. Pri delu na domačiji sodelujejo otroci Luka, Maša in Kristjan, starša pa sta vesela, da se je slednji odločil ostati na turistični kmetiji in skrbeti za njeno nadaljnjo rast. »To daje zagon tudi nama z Drejcem, da ne delava zgolj zase in se bo zgodba Šenkove domačije nadaljevala tudi v naslednji rod.«

Na vprašanje, kako gleda na zadnjih deset let obnove domačije, ki jo je sam doživljal v svojih najstniških letih, je Kristjan povedal: »Ko se spomnim nazaj, pogrešam zeleno, pristno in neokrnjeno, še nekoliko divjo naravo in zapuščene objekte, ki so bili celo otroštvo moje igrišče. Seveda pa se zavedam, da morajo stvari iti naprej, da bi marsikaj ostalo zapuščeno in bi propadlo, zdaj pa živi. Poteza staršev, da se podata na pot obnove domačije, se mi danes zdi še toliko bolj pogumna in, kot kaže, tudi uspešna. Znala sta mi tudi vdahniti ljubezen do domačije, zato bom z veseljem ohranjal to, kar imamo sedaj, in v prihodnosti tudi nadgrajeval.« Enaindvajsetletnik po končani Gimnaziji Želimlje zdaj študira kmetijstvo in zootehniko na Biotehniški fakulteti, o tem, ali si vendarle ne bi želel življenja v dolini, pa poudari, da ima sicer vsaka stvar svoje prednosti in slabosti, ampak: »Nikoli nisem pomislil, da bi živel kjerkoli drugje kot na Jezerskem.«

Oddajte svoj komentar

Kranj 5°

pretežno jasno
vlažnost: 80 %
veter: JZ, hitrost: 11 km/h

-3/6

petek

-6/6

sobota

-9/7

nedelja

Vremenska napoved

Po

To

Sr

Če

Pe

So

Ne

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

 

 

 

 

OBVESTILA / Preddvor, Šenčur, Naklo, 26. januar 2024

Telovadba, ustvarjalna delavnica, zdrave navade ...

GLEDALIŠČE / Predoslje, 26. januar 2024

Komedija zmešnjav

PREDAVANJA / Dovje, 26. januar 2024

Koščki Zemlje

IZLETI / Šenčur, 27. januar 2024

S cvičkom med vinogradi

GLEDALIŠČE / Slovenski Javornik, 27. januar 2024

Jutri začnem

GLEDALIŠČE / Križe, 27. januar 2024

Drama Hodnik

PRIREDITVE / Kranj, 30. januar 2024

O slikanici in drugih knjigah Nataše Rupena

IZLETI / Kranj, 1. februar 2024

Planinsko-pohodniški izlet DU Kranj

 

 
 

 

 
 
 

Predstavili največje projekte / 08:40, 26. januar

O širitvi OŠ Antone Janše še vedno nič. Pozabljeni od občine in sveta. Prejšnje in sedanje vodstvo OŠ ni sposobno zlobirati prepotrebno širitev šole.

Največ kršitev v Mavčičah / 07:57, 24. januar

Merilno mesto v Stražišču (Škofjeloška) je namenjeno le in zgolj inkasantstvu. Lokalna skupnost si že leta prizadeva za ureditev krožišča na...

Volk v dolini Kokre / 14:09, 23. januar

V gozdu oz. divjini je volk avtohtona vrsta, koza ali ovca pač ne..

V Dražgošah poziv k miru / 14:02, 23. januar

Ne podpiram ne komonistov ne domobrancev, je pa vedno bolj jasno, da so že takrat za vsem stali židje..
Moše Pijade, Kardelj, Rupnik itd..

Razpis za stanovanja predvidoma spomladi / 13:54, 23. januar

Dežman, podatki o priseljevanju po obdobjiih so dostopni na spletu, javno!
Sicer pa ja, reakcija tipičnega SDS betonerja..Šiptar nikoli nič kriv ker, kOmOnisti, mediji, Srbi, Kučan..

V Dražgošah poziv k miru / 11:07, 22. januar

Zgodovinar Premk pravi, da so revolucionarji zmagali v Dražgošah, ker jih Nemci niso ujeli. Njegova izjava v oddaji na Planet TV. Zato v Dra...

V Dražgošah poziv k miru / 10:14, 22. januar

1. Okupacoija je pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast"(Fran) Oktobra 1940 v Zagr...