Prešernovi nagrajenci od blizu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 15. februar 2023 / 07:50  

Srečanje z aktualnimi Prešernovimi nagrajenci je že štirinajst let osrednja točka kranjskega dogajanja ob slovenskem kulturnem prazniku.

Kranj – Za kako priljubljen dogodek in druženje z aktualnimi lavreati gre, vsako leto znova dokazujejo obiskovalci v polni dvorani gledališča, predvsem pa številni pozitivni odzivi na zanimiv pogovorni večer. Že leta pogovor vodi novinarka, poznavalka različnih področij umetnosti, z zanimivimi vprašanji nagrajenkam in nagrajencem vselej iskriva ter duhovita Patricija Maličev. Pogovor pa ne navdušuje le občinstva, ampak tudi umetnike. Da je poseben dogodek tudi druženje med nagrajenci samimi, je med pogovorom povedal najmlajši med njimi, pianist Aleksander Gadžijev: »Zelo sem počaščen, da sem danes del tega pogovora. Iz prve roke lahko poslušam umetnike z različnih področij, kako ustvarjajo, kaj pri tem doživljajo, hkrati pa se o tem, kako živimo s svojo umetnostjo, pomenimo tudi med sabo.«

Kranjski podžupan Janez Černe je v uvodnem nagovoru poudaril, da Mestna občina Kranj vsako leto kulturi nameni štiri milijone evrov. Med drugim kar osemdeset odstotkov sredstev namenja za delovanje enega najboljših gledališč v državi Prešernovega gledališča, za katero meni, da v vseh pogledih presega lokalnost. Na ministrstvo za kulturo je naslovil apel po enakopravnem položaju gledališča s podobnimi kulturnimi ustanovami v državi. Predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Jožef Muhovič je med drugim poudaril, da se na preizkušnje in krize, ki jih prinaša tesnobni čas, v katerem živimo, prav umetnost odzove z energijo konstruktivnosti, saj je v njeni naravi, da more drugače.

Ministrica za kulturo dr. Asta Vrečko je v nagovoru med drugim dejala, da kultura zagotavlja družbeno blaginjo in je pomembna tako na lokalni kot državni ravni, saj prinaša dobro počutje posameznika in je hkrati ključna za razvoj naše družbe. Pri tem je poudarila, koliko znanja in dela je treba vložiti v dober balet, dobro knjigo in preden pride do projekcije filma – kako zahtevno delo je razvijanje scenarija, pridobivanje sredstev za film, delo z včasih več kot stočlansko ekipo sodelavcev ... »Priznavanje in sprejemanje raznolikosti, svobode izražanja ter omogočanje našim ustvarjalcem, da delajo tako doma kot zunaj naših meja, je ena temeljnih nalog ministrstva.« Vse to v bogatenju naše kulture in umetnosti.

Heroina iz strugarne

Da bo večer v znamenju glasbe, pa ne le zaradi dveh nagrajencev, ampak tudi sicer, je napovedala Patricija Maličev. Najprej se je na platnu v ozadju pojavil videoposnetek skladbe Heroes Davida Bowieja. »Odličen izbor, smo junaki ta en dan,« je pripomnila Prešernova nagrajenka Ema Kugler, izpraševalka pa je pojasnila, da ozadje pesmi ni nič kaj herojsko, ampak gre za ljubezensko prevaro iz časa, ko je v Berlinu še obstajal zid, pesem pa so kot povezovalno prepevali, ko je ta padel. Ali na ta način govorijo tudi filmi Eme Kugler? »Moji filmi govorijo toliko zgodb in vsebin, kot imajo gledalcev. Vsak si jih razlaga po svoje,« pove nagrajenka, ob izseku filma Človek s senco pa pove, da so njeni filmi redko predvajani v Sloveniji, saj komercialni kinematografi ne predvajajo art filmov. So pa vsi njeni filmi na voljo v Bazi slovenskih filmov.

Na vprašanje, ali njen človek z vsemi civilizacijskimi kodi v filmu dejansko lahko preživi le zunaj civilizacije, v puščavi, Ema Kugler odgovarja, da je puščava v njenih filmih zgolj estetski element, samost svojega človeka pa nasprotno vidi v najbolj obljudenem mestu, kjer ta ob mnogih šumih v mestu išče svoj mir v glavi. Umetnica običajno vse naredi sama, od scenarijev do velikih scenografij, kostumov, kipov. To ji je pomembno, da sama začuti, kdaj je film res končan. Morda pa s tem res opravlja herojsko delo. Njen atelje je ogromna hala, stara strugarna v kompleksu Slovenskih železnic. »Posebno pozimi je tam zelo mraz, zato uporabljam smučarski kombinezon, čeprav ne smučam, in dvojne nogavice ter gojzarje. S 'fenom' napuham topel zrak v čevlje in drži vsaj dve uri. Imam pa tudi dva močna zvočnika, da me včasih ogreje dobra glasba. Imam se prav fino.« Doslej je dobila nekaj manj kot dvesto nagrad na različnih festivalih, pa niti ene ni šla iskat, ker preprosto nima sredstev za to.

Ob glasbo, a vzel čopič

»Kaj je za vas Nico?« sledi vprašanje slikarju Hermanu Gvardjančiču ob posnetku pesmi My funny Valentine njemu ljube pevke Nico. »Težko je biti brezčuten ob taki glasbi. Izvrstna pevka, ki sem jo spoznal prej kot Andyja Warhola, kar je morda celo bogokletno. Še danes jo rad poslušam, zame je ena od velikih glasbenic 20. stoletja.« Na vprašanje, zakaj slikarstvo, ne glasba, Gvardjančič pove: »Neštetokrat sem se vprašal, a nikoli našel odgovora. Želel sem biti glasbenik, kot je bil moj oče, a je usoda nanesla, da je edini instrument, ki je bil pri hiši, staro harmoniko, mama prodala, ko je začela graditi majhno hišico. Tako je odšla moja možnost, da bi se ukvarjal z glasbo, sem pa potem z risanjem in slikanjem zgrabil drugo priložnost.« A kot pravi, je bila glasba vedno del njegovega slikarstva. Gvardjančič ni slikar, ki bi preslikaval, in potrjuje dejstvo, da je dvajset odstotkov akt slikanja, preostalo pa je iskanje rešitev. »Ni tako, da naslikaš in greš na dva deci. Vmes so ure in ure v ateljeju, veliko dobre glasbe.«

Bralec in pisatelj

Novinar, urednik, alpinist in pisatelj, tržaški Slovenec Dušan Jelinčič ima za seboj 36 let novinarskega dela pri Primorskem dnevniku, na italijanskem uredništvu RAI, podpisal je tudi dvajset knjig, največ romanov, skupaj s prevodi pa 42 knjig. »Prebral sem okrog štiri tisoč knjig. To vem, ker zapišem zaporedno številko, naslov in datum, kdaj sem prebral knjigo. Včasih ko v roke vzamem knjigo, prej preverim na seznamu, ali sem določeno knjigo že bral ali ne.« Bil je prvi v Furlaniji - Julijski krajini, ki je preplezal osemtisočak. Na večeru je spregovoril o tigrovcih, svojem očetu in romanu Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, za katerega je prejel nagrado Prešernovega sklada.

Na vprašanje, kako je bilo živeti kot Slovenec v Trstu, je povedal: »V petdesetih in šestdesetih letih smo živeli pod izjemnim pritiskom. Danes je dosti lažje, tudi literati v Trstu živimo v popolni svobodi in v dokajšnji harmoniji. Roman Tržaške prikazni je bil zelo dobro sprejet in sem ga moral prevesti v italijanščino, saj pišem vedno v slovenščini.«

Ko se prime za nadlaket

Vrhunski pianist Aleksander Gadžijev je dejal, da že dlje časa ni videl posnetka svojega igranja Chopinove Sonate št. 2 v b-molu, op. 35 s tekmovanja v Varšavi, katere zaključni del se je vrtel na platnu. Na vprašanje, kaj mu švigne skozi misli, ko konča skladbo in se prime na nadlaket, je odgovoril: »Je, kar je. Ni najbolj enostavna skladba niti v njej obravnavana tema.«

Za občinstvo se je spomnil tudi na svoj prvi nastop z orkestrom, ko je imel komaj devet let. »Za ta koncert sem se res trudil, tako kot tudi kasneje za skladbe, ki sem jih igral na nastopih, a kaj, ko takrat instrumentalisti orkestra niso imeli pravih not.« Razmišlja o koncertih lastnih improvizacij in tudi o turneji po vseh slovanskih državah.

Arhitektura s patino

Sodelavce iz arhitekturnega ateljeja Medprostor, Roka Žnidaršiča, Jernejo Fischer Knap in Sama Mlakarja, je za ime navdihnila Kosovelova pesnitev Jesenski vihar. Spregovorili so tudi o ideji izpred let, da na vrhu Čopove ulice v tla zapišejo Prešernovo Zdravljico. »Naleteli smo na upor, češ da se ne hodi po slovenski himni. Pred pošto smo se v dobi, ko še ni bilo mobilnih telefonov, najlažje dobivali, od tam se najlepše vidi na Prešernov spomenik in ne nazadnje se je Čopova ulica včasih imenovala Prešernova,« je pojasnil Žnidaršič.

»Želimo ustvarjati arhitekturo, ki živi in s časom pridobiva kvaliteto. Skrbimo, da bi vse, kar naredimo, ostalo in se z leti tudi lepo staralo,« poudarja Jerneja Fischer Knap.

O prekmurski zemlji

Nikolaj Beer je že večkrat razstavljal v Kranju. O panonski grudi, ki jo je čutiti z njegovih slik, in kako jo prenaša na svoje slike, pa je povedal: »V Prekmurju sem rojen in to zemljo čutim od ranega otroštva. Večkrat sem pomagal pri delih na polju in se spominjam tiste zemlje, ko je ta po dežju mokra. Ko bos hodiš po njej in se ta prime na noge, so te kar naenkrat za nekaj kilogramov težje in se zato počutiš nekako odraslega.«

Slikar je govoril tudi o slikanju portretov, da jih na koncu najraje naredi nekoliko po svoje. Sicer pa pri vsaki sliki pušča vrata hote ali nehote odprta gledalcu, da si sam ustvari lastno interpretacijo.

Zgodba iz Zagorja

Režiser in scenarist filma Orkester Matevž Luzar ima izkušnjo študija na teološki fakulteti, o tem, kako je ta vplival na njegovo razmišljanje, pa: »V mojih filmih se verjetno odraža vse, kar sem doživel od svojega odraščanja naprej in verjetno tudi študij. Prvič nisem naredil sprejemnih, pa sem se odločil za ta študij, ko drugič nisem naredil, sem nadaljeval, v tretje mi je uspelo in sem se vpisal na študij filmske režije na AGRFT.«

Povedal je, da kot režiser vedno išče povezavo z igralcem ali igralko v smislu pozitivne energije, dobre komunikacije, pri čemer je najpomembnejše zaupanje. Ob tem dodaja, da imamo v Sloveniji izjemne igralce, ki morda preredko dobijo priložnost za film. Na vprašanje, kakšen je njegov idealni junak, Luzar odgovori: »Da ni idealen. Liki, ki nastopajo v mojih filmih, so polni napak. Napake delajo življenje, napake delajo tudi umetnost.«

V Orkestru je v svet ponesel sliko rojstnega Zagorja. »Mislim, da je ta iskrena in avtentična. K temu sem stremel in zato sem imel tudi največji notranji konflikt pri ustvarjanju, ker sem govoril zgodbo o ljudeh, ki jih ne poznam, a hkrati z njimi živim že vse svoje življenje.« Rdeče ali belo vino? »Špricer.«

Sledi notranjemu glasu

Zadnji je vprašanja dobil skladatelj gledališke in filmske glasbe Drago Ivanuša, ki je naprej sedel za črno-bele tipke in odigral eno svojih skladb. Ustvaril je glasbo za okoli 130 gledaliških in plesnih predstav in za 23 filmov. Na vprašanje, kako skozi glasbo sledi svojemu notranjemu glasu, je Ivanuša dejal: »Zame ne obstaja drug glas kot moj nagovor. Notranji glas je tudi etični kriterij in kot tak neko avtorjevo skrivno sporočilo.«

O delu v gledališču, ko ne manjka sugestij in želja, o tem, ali mora biti skladatelj avtoritaren, pove, da je že dolgo prisotno kolektivno ustvarjanje, neki demokratičen princip. Ampak na koncu je umetnost vendarle avtokratska kategorija, nekdo se na koncu mora odločiti.