Pod kožo vse pleše

Besedilo: Maša Likosar
Kategorija: Kultura / nedelja, 26. februar 2023 / 19:11  

To je naslov prve samostojne razstave Tinke Mesec Tomazin – Tržičanke, ki je z družino šest let živela v Bruslju, pred pol leta se je vrnila v Slovenijo, natančneje na Zaplano nad Vrhniko. Razstava poudarja njene risbe in slike iz preteklega leta in pol. Skupna so jim raziskovanja njenega doživljanja in pogleda na svet, predvsem izrazite razdrobljenosti.

Risanje Tinko Mesec Tomazin navdušuje že od mladih nog. Spomni se, da so s sestrami ure in ure preživele nad kupi papirja z barvicami, svinčniki in akvarelom v rokah. Po končani gimnaziji se je vpisala na likovno akademijo. Kasneje jo je pot zanesla v grafično oblikovanje, ilustracija je redkeje prišla na vrsto, z njo se ukvarja predvsem zadnja leta. V Tržiču je denimo sodelovala pri nekaterih projektih, kot so ilustracije za zemljevide Občine Tržič, za knjige Tanje Ahačič, ki odkrivajo različne tržiške legende in pohodniške poti, sodelovala je tudi z Glampingom Mountain Fairytale.

Ustvarja predvsem zase, brez agende, brez zunanjih omejitev in želja, preprosto zato, ker v nečem uživa. »Ne bo mi uspelo tako popolno, kot si predstavljam, kot hočem, nisem dovolj dobra, zato raje ne bom naredila nič, sem si nekoč dejala. Šele ko sem si dovolila ustvarjati samo zase, zato, ker je ustvarjalnost del mene in ker je cilj pravzaprav samo delo, ne pa predviden ter pričakovan rezultat, sem dejansko narisala stvari, ki so mi bile dovolj všeč, da sem jih želela komu pokazati,« je dejala Tinka Mesec Tomazin. Tako je nastala njena prva samostojna razstava Pod kožo vse pleše, ki je do 3. marca na ogled v Galeriji Atrij v Tržiču.

Iz praznine v kaos in iz zmešnjave nazaj v celoto

Naslov razstave Pod kožo vse pleše je stavek iz ene od njenih pesmi in – kot pravi avtorica – lepo opiše eno od močnih skupnih točk del na razstavi. V njej naslavlja (pre)polnost, eklektičnost, eruptivnost čustev, vrednot in dejanj na eni strani ter praznino, osamljenost in brezciljnost na drugi strani – iz praznine v kaos in iz zmešnjave nazaj v celoto. Raziskuje jih bodisi skozi fantastične motive, nepričakovane kombinacije podob v risbah ali pa skozi plastenje potez, barv in preslikavanje platna. »Pravzaprav pa mi je ljubo, da vsak opazovalec sam najde (ali pač ne) svoj pomen oziroma vidi v delih, kar ga nagovori,« je dodala avtorica.

Tinka Mesec Tomazin je sicer človek, ki živi navznoter, opazuje sebe, se analizira, išče krivdo in rešitve za svoje življenje. »Hkrati pa sem zelo dovzetna za tisoče odtenkov čustev, občutkov, dogajanj, energij iz okolice. In tako je včasih prisoten občutek, da je okoli mene in v meni vsega zelo veliko – preveč,« je pojasnila sogovornica in dodala, da občutek takšne širine, zmešnjave na videz nasprotujočih si idealov in čustev lahko privede v občutke tesnobe in kljub vsej polnosti – praznine. »Šele, ko sprejmemo sebe in način, kako doživljamo svet ter kako z njim komuniciramo, najdemo v vsej tej čudoviti zmešnjavi neusahljiv vir navdiha. Najdemo humor in sprejmemo, da tema in svetloba vedno hodita skupaj. Spomnimo se, da res nimamo pojma, kaj je cilj, in imamo samo pot. In vse to pleše pod kožo,« je dejala.

Dela razstave so različna, od avtoportretov, figur, slik do ilustracij in risb. »Glede tehnike in izbire motivov sem počela to, kar znam, kar mi je lastno, kar je moj jezik, s katerim lahko sporočam hitro in neprisiljeno, tako, kot želim,« je povedala. Večinoma uporablja svinčnik in akvarelne barvice ter akril. Najlažje se izraža z risbo in črto, barva pa – kljub temu da v zadnjih letih vedno bolj čuti tudi njeno moč – je v njenih risbah večinoma sekundarnega pomena. Trenutno jo sicer privlačijo bolj umirjene barvne kombinacije s kakšnim divjim kontrastom sem in tja.