Nekoč bom posedala na svojih terasicah in brala

Besedilo: Klara Mrak
Kategorija: GG Plus / sobota, 6. maj 2023 / 15:27  

Na prvi pogled je zadržana, a njene oči žarijo. Govori tiho, a njena razmišljanja so nadvse pronicljiva. Ob klepetu z njo se kaj kmalu zaveš, da dr. Jožica Rejec ni bila zaman ena najboljših predsednic uprave kakega slovenskega podjetja. Zdaj uspešno deluje na področju usmerjanja mladih v podjetništvo.

Na čelu Domela je bila dvanajst let, sicer pa je pred desetimi leti soustanovila Zavod za spodbujanje podjetnosti mladih Junior Achievement (JA) Slovenija. Aprila je v Šolskem centru v Škofji Loki potekalo prvo regionalno tekmovanje JA nacionalnega tekmovanja 2023. Dijaki omenjenega centra in Biotehniškega centra Naklo so predstavili najbolj inovativne podjetniške ideje, ki jih je budno spremljala tudi naša sogovornica dr. Jožica Rejec.

Deset let je torej že od ustanovitve Zavoda za spodbujanje podjetnosti mladih. Se rezultati že kažejo?

Mislim, da je skozi naš program šlo že okrog tri tisoč dijakov. Vsi sicer ne pridejo do te stopnje, do predstavitve, ampak do koder koli pridejo, je to zanje super izkušnja. Jaz vedno pravim, da tudi, če gre vse narobe, je to lahko zelo močna in koristna izkušnja.

Sicer pa nekako od sto podjetij eno potem preide v čisto pravo podjetje. To je kar soliden uspeh. Kot rečeno – naš cilj ni, da vsi postanejo podjetniki, pomembnejše se mi zdi to, da si znajo razdeliti vloge: direktor, finance, prodaja, izdelava, razvoj. Še cela vrsta je tega: obvladovanje rokov, postavljati si cilje, dogovarjati se, timsko delo … Tu lahko že malce začutijo, kakšna je njihova poslovna orientacija, v čem je kdo boljši, saj ko pridejo v podjetje, hitro ugotovijo, da ni tako enostavno in da denar ne leti v malho kar sam od sebe. Dijaki so polni inovativnih idej.

Vam je v vseh teh letih ostalo v spominu kako podjetje z Gorenjskega, ki se vam zdi posebno zanimivo?

Da, podjetje Teglc. Gre za lesen podstavek, ki ima dva vgrajena magneta, ki sta privezana s štirimi laksi in je videti, kot da ta podstavek lebdi v zraku. Lahko ga uporabimo kot posodico za bombone ali za rastline in še marsikaj drugega. Sprva dijaško podjetje se je torej oblikovalo v pravo podjetje, in kolikor mi je znano, so zelo uspešni pri prodaji.

No, predlani pa je dijak celjske strojne šole dobil idejo – po tem, ko si je izposodil očetovo uro in jo opraskal – da je začel to prasko z nohtom drgniti. Ko je videl, da se je praska zmanjšala, je dobil idejo, da bi zmlete kravje rogove lahko uporabljal za polirno maso. Na evropskem tekmovanju, in morate vedeti, da iz štiridesetih držav pride iz vsake samo po eno podjetje, je bil izbran med pet finalistov za nagrado za inovativnost. Izdelke je patentiral in zdaj se dogovarja z nekim podjetjem, da bi ta patent odkupili.

Pri Zavodu za spodbujanje podjetnosti mladih ste že deset let.

Res je. Najprej sem navezala stike z Antonom Kokaljem, ki je ta program prinesel v Slovenijo. V desetih letih smo naredili res velik napredek, na začetku smo delali z donacijami, le dva majhna projekta Erasmusa smo dobili, v glavnem smo vsi delali na prostovoljski bazi. Zdaj smo že četrto šolsko leto dobili projekt z Evropskim inštitutom za tehnologijo in razvoj, tako da smo lahko eno sodelavko zaposlili za polni delovni čas in s tem naredili tudi velik preskok pri organizaciji dogodkov. Imamo tudi inovacijski kamp, več izobraževanj za učitelje in dijake, povabimo specialiste za trženje, vodenje, motivacijo, samopodobo, vsi sodelujejo na prostovoljski bazi. Vsako leto se poveča obseg za kakih sto dijakov, morate pa vedeti, da na šoli mora biti učitelj, ki hoče dijakom dati več, čeprav je dodatnega dela zares veliko. A ko vidijo, koliko kompetenc pridobijo dijaki, vztrajajo tudi v prihodnjem letu, čeprav po mojem na koncu vsakega šolskega leta rečejo – jaz se tega ne grem več. (smeh)

Se mi zdi, da ko dijaki izvedo, s kom sodelujejo, si rečejo: tale gospa pa ni od muh. Upokojili ste se konec leta 2017 in vodenje Domela prepustili Matjažu Čemažarju. Podjetje ste zapustili, ko je bilo v izjemni formi.

… in vesela sem, da izjemno formo ohranjajo še naprej. Uvajajo nove programe, imajo Domelovo akademijo, nadaljujejo vrhunski razvoj na svetovni ravni in tega sem izredno vesela. Jaz grem enkrat na leto k predsedniku uprave Čemažarju, da mi podpiše donacijo, malo poklepetava, drugače pa ne hodim tja.

Spomini?

Predsednica uprave sem bila dvanajst let, prej pa razvojnica. Tako da so me še vedno zanimali razvojni projekti in njihove rešitve; in kot pravim: to ni bila moja kariera, ampak samo moj projekt – eden od mnogih. Zdaj imam drugačne projekte, ampak vsakega posebej z lahkoto in mirnostjo v srcu zaključim.

Po čem se vas nekdanji sodelavci spominjajo ali – drugače rečeno – vas postavljajo za vzor?

Pravijo, da po odnosu do ljudi, a to bi morali druge vprašati. Se mi je pa zdelo zanimivo, ko sem nekoč listala eno od svetovnih revij za vodenje in je bil tam opisan način vodenja, za katerega sem si rekla: pa saj tako jaz delam … Trudila sem se za vključevanje vseh in se vedno znova zavedala, da drugi lahko vedo več. Najbolj sem bila vesela, da je nekdo verjel vase, tudi nekdo, ki ni bil povsem iz stroke, da je bil v enem skupnem planu, ki smo si ga zastavili. Vsak je doprinesel nekaj svojega, pogovarjali smo se o strategiji višjih programskih usmeritev za pet, deset let naprej. V poseben užitek mi je bilo, da ko smo se zmenili za sestanek na neko temo, sem sicer vedno imela pripravljeno rešitev, ki se mi je zdela najprimernejša. A ko smo se pogovarjali, je bila med nami vedno tista atmosfera, ko je vsak lahko povedal, kar je hotel in kar si je mislil, pa si tega ni nihče lastil v smislu, »a veste, to je zdaj moje«, tako da je na koncu prihajalo do fantastičnih rešitev. To se mi je zdelo nekaj najlepšega.

Ženska energija?

Da, mislim, da res. Manjša potreba po dokazovanju in po naravi večja kapaciteta za skupno dobro, za to, da se spoštuje različnosti, posluša … Kot ženska v tehničnem podjetju nisem nikoli imela težav. Sicer so me že v srednji šoli malce postrani pogledovali, ko sem hodila na tehnično, a meni je bilo bojno polje vedno znanje. Tudi na začetku 70. let so bili profesorji kar skeptični, a ko so prišle prve ocene, smo tudi z njimi zgradili dober odnos. Moj oče se je vedno vsega lotil, zelo rada sem mu pomagala, pa da ne bo pomote – jaz sem zelo rada ženska – a nikoli nisem čutila potrebe, da je to treba zdaj braniti. Meni je bilo vseeno – in še vedno mi je – kaj si kdo misli o meni. V vsakem primeru izhajaš iz sebe, ne iz drugega. Če nekdo ne želi biti z mano, mu ni treba. Ko sem končala računovodstvo, kar se številk tiče, nisem bila ravno vztrajna ali strašno natančna. A tega sem se potem priučila. Če si raziskovalec, te vse sorte zanima in čutiš zadovoljstvo, ko je narejeno do konca. Če se nečesa lotimo, naredimo to do konca. Šele potem se lotimo nečesa drugega.

Radi delate na vrtu …

Res je, za hišo sem naredila vrtiček. Če sem hotela, da kaj zraste, je bilo treba zabiti nekaj hrastovih kolov, zaplesti in zagraditi z vejami, naredila sem terasice, na katerih so zdaj klopce. Pa vrtnarnico sem naredila in en regal. No, lani sem se potem malo bolj lotila kamna … Rada imam stik z naravo, z zemljo, rada hodim bosa. Zdaj imam tudi dva bazenčka, v katerih so se zaredile žabice.

In igrate klavir ...

Da, kdaj pa kdaj si malo zaigram. Ko sem šla v pokoj, sem bila stara 58 let – in vedno sem si želela znati igrati klavir. Imam učitelja, ne znam ravno veliko, a nekaj skladbic znam: npr. Za Elizo, Ave Marija. Ko sta se sin in hči učila tega inštrumenta, smo kupili rabljeni pianino. Ko smo izdelali podstreho, sem si rekla, da si bom privoščila klavir. In zdaj ga imam.

Ko ste šli v pokoj, ste rekli, da morate prebrati na stotine knjig. Kako vam uspeva?

Lani sem jih blizu petdeset, a če je lepo vreme, ne morem zdržati notri. Nekoč pa bom posedala na svojih terasicah in brala. Vse po vrsti berem, knjiga te potegne, malo pogledam po domačih policah in mi hitro pade v oči, katera bo naslednja. Pa še pri hčeri v Luksemburgu si kakšno izposodim ... Grem kar velikokrat na obisk, dokler so otroci še majhni in se še želijo pocrkljati.

Kolikor polni energije in načrtov ste, ni vrag, da ne bi živeli do stodvajsetega leta.

No, lahko da mi bo dano ...(skrivnostni nasmešek)