Številke in srce

Nismo si še opomogli od četrtkovega neurja, ko je Slovenijo konec tedna zajel že tretji letošnji vročinski val. Vročina je čez dan neznosna, pogosto olajšanja ne prinesejo niti noči.

Z upanjem in strahom obenem pogledujemo po vremenskih napovedih za prihodnje dni. Bo vročina trajala? Ji bo sledilo novo neurje? Napovedi niso prav optimistične. Meteorologi pravijo, da bo vročina vztrajala do sredine tedna, zaradi hladne fronte, ki se približuje, pa se znova obeta tudi pestro nevihtno dogajanje.

Še vedno se najde kdo, ki ob tem le zamahne z roko in pripomni: poletje pač ... Pa vendar, ko sem prejšnji četrtek iz Bohinja poročala o posledicah nočnega neurja, so vsi moji sogovorniki poudarjali, da tako silovitega divjanja narave ne pomnijo.

Njihovim izkustvom pritrjuje znanost, ki ne ponuja optimizma ali utehe. Z meritvami neizprosno pove in napoveduje: Slovenija se segreva še hitreje od svetovnega povprečja. V zadnjih šestdesetih letih se je povprečna temperatura zraka dvignila za dve stopinji Celzija.

In čeprav je vročini navkljub sredi letošnjega poletja trava še zmeraj zelena in smo na sušo, s katero smo se spoprijemali julija lani, skoraj pozabili, opozarjajo, da se je višina snežne odeje od šestdesetih let prejšnjega stoletja več kot prepolovila, srednji pretoki rek v Sloveniji pa so se zmanjšali, najbolj spomladi in poleti.

Kot so že pred nekaj leti ocenjevali na Agenciji RS za okolje, se bo do konca 21. stoletja naraščanje temperature zraka še nadaljevalo, povečalo se bo število in trajanje poletnih vročinskih valov, povečala se bosta jakost in pogostost izjemnih padavin in po drugi strani jakost kratkotrajnih suš med posameznimi padavinskimi dogodki.

Če smo pošteni do sebe in do družbe, lahko priznamo, da smo vse to v zadnjem obdobju že izkusili. Se spomnite lanskega požara na Krasu? V teh dneh mineva ravno leto dni, odkar je z grozljivo silovitostjo pustošil po prepišnih planotah čisto blizu nas.

A vendar: naravne ujme in nesreče, kakorkoli strašne že so, so prinesle tudi nekaj dobrega: občutek za skupnost in pripravljenost pomagati drug drugemu. To smo imeli priložnost videti lani na Krasu, to smo lahko videli prejšnji teden, ko je veter odkrival strehe in lomil drevesa. Gasilci, sosedje, občani ... – ljudje s srcem, ki jim je mar za druge.

Če nas torej skrbi, kako nam bo narava spet pokazala zobe v prihodnjih dneh – in prav je, da nas – lahko obenem vsaj nekaj utehe najdemo tudi v misli, da bo, če tokrat doleti nas, tudi nam nekdo pomagal. Tudi to drži, tako kot držijo številke na merskih instrumentih znanstvenikov.