Osebnosti našega časa

Ob dveh ne ravno klasičnih avtobiografijah – dolgoletne vodje Protokola Republike Slovenije Ksenije Benedetti in psihiatra Gorazda V. Mrevljeta – so tu še spomini tožilke Vlaste Nussdorfer.

Kranj – Avtorica se je postavila v dvorano s 75 različnimi ogledali, od katerih vsako izvabi iz nje malce drugačno sliko. Krasna avtobiografska knjiga. To so besede pisatelja dr. Mihe Mazzinija, ki ni bil eden izmed postavljavcev vprašanj Kseniji Benedetti za njeno precej nenavadno avtobiografijo, ne gre pa dvomiti, da jo je še pred izidom na dušek prebral. Ko sem nekdanjo dolgoletno šefinjo Protokola Republike Slovenije skupaj s soprogom Borisom Cavazzo srečal na odprtju igralskega filmskega festivala Krafft v Kranju, mi je na vprašanje, kdaj bo izšla že najavljena avtobiografija, odgovorila, da bo čez nekaj dni njena predstavitev, v njej pa poleg nje nastopa toliko ljudi, kar jo še dodatno dela zanimivo.

Namreč, Hiša sozvočja – tako je knjigi naslov –, je prostor, v katerega se je Ksenija Benedetti podala na precej nenavaden način. Da gre za poseben knjižni projekt spoznamo že v podnaslovu Avtobiografski intervju s 75 sopotnicami in sopotniki. Knjiga je nastajala kar tri leta, njen koncept pa je svež in izviren: avtorica je 75 bolj ali manj bližnjih oseb povabila, da ji zastavijo vsaka po tri vprašanja, pri tem pa se je vnaprej zavezala, da bo nanje odgovorila. Med spraševalci tako najdemo člane njene družine, igralce, pisatelje, novinarje, profesorje, režiserje, politike, podjetnike, glasbenike … Med njimi so recimo Milan Kučan, Ljudmila Novak, Aldo Kumar, Tomi Meglič, Slavko Bobovnik, Vesna Milek, Ejti Štih, Goran Vojnović, Jurij Zrnec in Milena Zupančič, če naštejem le nekatere med vsemi enako znanimi. Nastalo je mnogo več njihovih vprašanj in seveda prav toliko Ksenijinih odgovorov.

Vprašanja so med seboj pomešana in razvrščena v smiselne sklope. Vprašanja so včasih provokativna, drugič navihana, tretjič zahtevna in poglobljena, odgovori pa so zapisani brez strahu, ponosno, jasno, tudi igrivo in vabljivo. Zdi se, da tudi iskreno. Imamo občutek, kot da nam odgovarja s svojim glasom, kakršnega poznamo iz televizijskih intervjujev in izjav. Jasno in brez omahovanja. Kot pravi sama, je ta malo drugačna avtobiografija tudi slika njenih vrednot in razmišljanj, pa tudi obraz časa, v katerega smo vpeti.

Vrhunski psihiater na kavču

Tudi knjiga Psihiater na kavču Bojane Leskovar je nastajala dlje časa. Skupaj sta jo zasnovala priznani psihiater, psihoterapevt, sodni izvedenec za psihiatrijo, tudi predavatelj psihologije umetnosti na AGRFT Gorazd V. Mrevlje in njegova dolgoletna prijateljica Bojana Leskovar, znana novinarka v različnih medijih in mojstrica odnosov z javnostmi. Naslov knjige ni naključen, saj je ta nastajala v njunih medsebojnih pogovorih. »Bila je moj superego, in ne le sogovornica,« je portretiranec zapisal v uvodni besedi. Knjiga je nastala z zamenjavo vlog, saj se je psihiater spremenil v pripovedovalca, izpraševalka pa si je ob njegovem pripovedovanju zapisovala, zahtevala pojasnila in ni skrivala navdušenja nad slišanim. »Knjiga Psihiater na kavču je knjiga o človeku, ki je živel psihiatrijo. In bil psihiater ves dan. Poznala sva se več kot štirideset let, a dveh let, ko sva delala knjigo, ne bom nikoli pozabila. Ure in ure sva se pogovarjala, ne samo o tem, kar je v knjigi, o vsem. Ker je o vsem imel svoje mnenje, zelo specifično. Njegov pogled je bil pogled z drugega zornega kota, s kota psihiatra. Vsi smo ravno zato uživali v pogovorih z njim. In kot pravi v knjigi, ljudje so ga tudi poslušali,« ob tem dodaja Bojana Leskovar.

Knjiga pokriva številna področja in obdobja Mrevljetovega delovanja, od tega, zakaj se je odločil za poklic s področja psihiatrije, do časov specializacije in predstojništva na Centru za mentalno zdravje. Po eni strani knjiga ponuja povsem strokovne sodbe in razmisleke, po drugi pa tudi zelo osebne teme, zato portretiranca predstavi z vseh zornih kotov in mu zgradi veličastno obeležje. Gorazd V. Mrevlje se je v 78. letu poslovil tik pred načrtovanim izidom knjige, 1. marca letos.

O tožilstvu in toženih

Dolgoletno tožilko, pravnico Vlasto Nussdorfer, so bralci pred leti že lahko spoznali v avtobiografiji Nekaj vam želim povedati. Tudi njena najnovejša knjiga z naslovom Tanka črta razkriva zahtevno in težko delo tožilca. »Na tožilstvu sem več kot tri desetletja spremljala izjemne usode ljudi, ki jim je trenutek nepazljivosti, nerazsodnosti, žalosti, besa, razočaranja ali drugih čustev vzel miren vsakdan in kdaj celo prostost, mnogim pa celo življenje. Veliko je bilo vzrokov za prestop tanke črte, ki loči dovoljeno od prepovedanega, dobro od zla, življenje od smrti,« ob knjigi pove Vlasta Nussdorfer.

Tanka črta ponuja številne resnične zgodbe, ki jih je avtorica doživela v svoji karieri, v njih pa najdemo tako žalostne junake kot nesrečne žrtve in tudi nekatere pasti pravosodja. Knjiga temeljito in doživeto predstavi delo državnega tožilca kot organa pregona kaznivih dejanj ter vključuje misli znanih tožilcev, odvetnikov in sodnikov. Tanka črta se na trenutke bere kot kriminalka. Ki ni zgolj fikcija.