Zgodbe

Nad naše kraje se vrača poletje. Kako pekoč je sijaj sonca za tiste, ki so ostali brez večine imetja, si tisti, ki se nam to ni zgodilo, ne moremo predstavljati. Kako boleč je občutek, ko gledaš prostore, v katerih si imel zgrajeno življenje, zdaj pa so tam samo prazne stene, je nedoumljivo. V Škofji Loki in Poljanski dolini smo ves čas poletnih neurij, ki so v minulih mesecih pustošila po Gorenjski, tiho upali in sveto verjeli, da nas bodo obšla. »Kakšno srečo imamo, spet je šlo mimo nas. Upajmo, da tako ostane.« A ni. V noči na četrti avgust nas je zadelo. Ne le nas, ampak vso državo.

Zgodbe pretresejo. Zgodbe tistih, ki so pomagali in pomagajo, najbolj pa zgodbe tistih, ki so reševali svoj prostor pod soncem. Nekaterim ga ni uspelo rešiti.

»Ko sem se peljala skozi Hrastnico, nisem mogla zadržati solz,« pove I., ki je peljala sina in njegovo dekle domov proti Sveti Barbari.

»Res je grozno, meni se je čisto podrl svet, pa si že pozitivno naravnan, pa te spet podre, ves čas neki udarci …« žalostno razlaga M., mizarsko delavnico njenega očeta je zasul plaz.

»Vse je zalito, tla so bila lesena, ves pod smo morali odstraniti. Tu notri moja mama ne bo več mogla živeti, ne vemo, kako bo z njo, začasno bo nastanjena v Hiši generacij …« je vidno razrvan T., ki je mamo iz poplavljene hiše reševal v ranem petkovem jutru.

»Ne vemo, kaj se bo dogajalo v prihodnjih dneh, mali plaz se je usul nad delavnico, ne vemo, ali se bo sprožil naprej,« je v skrbeh M.; do njihovega mlina je bila narava tokrat bolj milostna kot v oktobrskih poplavah leta 2014.

Ljudje smo pretreseni. Kot ocenjuje psihiatrinja, je zadnja ujma povzročila akutno stresno motnjo pri tako rekoč vseh prebivalcih v državi, saj trenutno ni človeka, ki ga ena največjih naravnih katastrof v zgodovini države ne bi prizadela ali presunila. »Če je le mogoče, se skušajte naspati, uživati redne obroke in varčujte s svojimi močmi,« svetuje psihiatrinja Zdravstvenega doma Sevnica Mojca Zvezdana Dernovšek. »In ne branite se pomoči. Ob travmatičnih dogodkih je za žrtev bistvenega pomena tudi to, da lahko spregovori o svojih stiskah z osebo, ki ji zaupa.«

Življenje teče dalje, tako kot spet v svojih strugah iz dneva v dan bolj pohlevno tečejo reke in številni potoki ter potočki, ki so v noči na prejšnji petek in še dneve po tem pokazali svojo rušilno moč. Pogledi skozi okna na porušen življenjski prostor begajo. A tisti, ki še lahko gledamo skozi svoja okna, smo lahko neskončno hvaležni, da jih imamo. Potrudimo se, da jih bodo spet imeli tudi tisti, ki so v minulem tednu ostali brez njih.