Huda ura v Polhograjskih dolomitih

Približno v istem času kot letos je prišlo v Polhograjskih dolomitih pred skoraj sto leti do hudega neurja z obilico dežja. Bil je sončen poletni petek 8. avgusta leta 1924. Bilo je sicer nekoliko soparno, prav nič pa ni kazalo, da se bliža huda ura neverjetnih razsežnosti. Kakšen dežek, morda kaka nevihta že bo, so si mislili prebivalci v hribih okoli Sv. Ožbolta. Potem pa je okoli osmih zvečer začelo polagoma deževati, padavine so se krepile in kmalu sprevrgle v vihar. V treh urah je na okoli 50 kvadratnih kilometrih padlo okoli 150 milimetrov dežja (ali 150 litrov na kvadratni meter). Navadno skromni potoki po dolinah so narasli dobesedno za nekaj metrov, valeč s seboj kamenje, zemljo in prod ter seveda podrto drevje, ki ga je bilo zaradi viharja in plazov precej. Voda je podrla mnogo hiš, mlinov, žag in mostov v dolinah Ločnice, Hrastnice in Božne, kjer je bilo precejšnje razdejanje v Mačkovem grabnu. Iz različnih vzrokov je preminulo mnogo živine in 19 ljudi. Najbolj je bila prizadeta družina Alič – Aleksejev iz doline Ločnice.

Ob koncu novembra istega leta je Udruženje jugoslovanskih inženirjev in arhitektov v Ljubljani priredilo predavanje o hidrografiji in drugih tehničnih podrobnostih polhograjske katastrofe. Predavatelj je bil generalni inšpektor inženir Sbrizaj. Na osnovi lastnih opažanj je menil, »sodeč po vseh znakih in možnih virih študija, da take katastrofe nimamo pričakovati še 1000 let«.

Teh 1000 let se je skrčilo na dobri dve leti, ko se je septembra leta 1926 zgodba ponovila praktično na istem teritoriju. Tudi tedaj je bil južni del Ljubljane precej poplavljen, le da je pri tej poplavi izdaten delež vodovja prispevala tudi Ljubljanica.

Nauk zgodbe? Verjetno ga ni treba posebej razlagati.

Aleš Lajovic