Rekli so mi, da sem sramota

Čas tako hitro teče, da se mi pogosto zdi, da kar spolzi med prsti. Kje so že leta, ko sva s snemalcem Rajkijem pripravljala prispevke za oddajo Pomagajmo si? S kar nekaj sogovorniki sem obdržala stike. Z nekaterimi krajši čas, z drugimi daljši. Nekateri so si uredili življenje, drugi pa so poniknili v še hujših težavah, kot so bile tiste, ob katerih smo se spoznali.

Ena od tistih, ki sem jih takrat spoznala, je bila tudi Blažka. Obiskovala je sedmi razred, ko so njeno mamo dobesedno prisilili, da se je zatekla v varno hišo. Zapustiti je morala sošolce in prijateljice ter ji slediti na varno. To so bili trenutki, ko je mamo zasovražila iz dna srca. Ni verjela, da je njen ljubljeni oče, ki ji je nudil vse, česar si je poželela, zmožen grozovitosti, o katerih je potem mama razlagala sotrpinkam v varni hiši. Ker oče je bil lisjak! Mamo je tepel, jo zbadal z iglami za nohti, jo posiljeval in ji omejeval stike z zunanjim svetom, a le tedaj, ko je bila hčerka v šoli. Kadar so bili skupaj, je bil do mame sladek kot med.

»Res sem bila zmedena,« pripoveduje Blažka, »slajši ko je bil, ko sem bila zraven, bolj se ji je maščeval, ko sem bila v šoli ali na počitnicah z njegovimi starši. K maminim staršem nisem smela iti. Prepričal me je, da so zlobni, kot je zlobna mama.

Mama je zaradi vsega hudega večkrat poskušala narediti samomor. Njene poskuse sem doživljala (ob veliki očetovi pomoči) kot največjo možno sramoto.

Ko sem končala osemletko, sem zahtevala, da se vrnem k očetu. Socialna delavka se je na vso moč trudila, da bi mi to preprečila, a brez uspeha. V mojih očeh je bil oče junak, mati pa 'moteč element', ki mu je hotela škodovati.

Še danes imam pred očmi prizor, ko je prišel pome v odprtem avtomobilu pariško modre barve. Kje si ga je izposodil, ne vem več. Mama je stala pri vratih sobe in mi ni dovolila, da bi stekla ven. Grobo sem jo odrinila, še prej pa sem potovalki vrgla skozi okno. Ponosno in z dvignjeno glavo sem prisedla k očetu in niti ozrla se nisem. Z mamo se po tistem nisva slišali tri leta. Čeprav mi je socialna delavka predlagala, da se z njo srečujem vsaj enkrat mesečno, sem odklonila.

Medtem sem z odliko končala prve tri letnike gimnazije. Sredi četrtega sem dopolnila 18 let. Ati mi je ves čas obljubljal avto, a je malo pred tem izgubil službo in pristal na cesti. Novica me je zelo potrla, saj sem se avtomobila veselila bolj, kot sem si bila pripravljena priznati. Pisala mi je tudi mama. Ni več živela na Gorenjskem, našla si je službo v Celju, še zmeraj pa se je srečevala z nekaterimi sotrpinkami, ki jih je spoznala v varni hiši. Ko sem pismo prebrala, sem se spet razjezila nanjo. Bila sem prepričana, da mi govori o sebi iz čiste hudobije, ker mi želi pokvariti rojstni dan, zato se ji nisem niti zahvalila za voščilo. Ati mi je prinesel limonin liker, izročil pa mi ga je z besedami, da sem zdaj že zadosti stara, da lahko popijem kakšen kozarček. Računala sem, da bom lahko vsaj prijateljice povabila na torto, a je ati zmajal z glavo, da bo to nemogoče, da zaradi brezposelnosti nima denarja. Za vsak rojstni dan so prišle k meni, ati je v slaščičarni, ki je bila v pritličju, naročil torto, zmeraj smo se lepo imeli. Kaj je kar naenkrat narobe, zakaj je zmanjkalo denarja?

Niti slutila nisem, kaj se atiju mota po glavi. Moja polnoletnost mu je prižgala zeleno luč za vse izprijenosti, ki so se mu že dolgo motale po glavi. Ni bilo treba veliko, da me je prepričal, da se imava 'zelo rada', da je čas, da mu začenjam 'vračati' ljubezen na način, kot bo določil on sam. Sploh zdaj, ko je čisto na tleh, ker je izgubil službo in potrebuje veliko tolažbe. Kasneje sem pogosto razmišljala, kaj pa, če je dal v službi odpoved kar sam? Ko sem ga prvič videla v solzah, sem bila prepričana, da se je podrl svet. Zakaj joče, je bilo vprašanje, ki se mi je motalo po glavi še med poukom. Vedno pogosteje mi je govoril o osamljenosti, o tem prekletstvu, za katerega je bila kriva mami. Dosegel je, da sem jo še bolj sovražila kot prej.

Zelo mi je zameril, ko sem brez njegove vednosti šla na maturantski ples. Domov sem se vrnila šele naslednji dan. Pa ne čisto trezna. Pričakal me je ves objokan. Napadel me je z besedami, da on doma trpi osamljenost, medtem ko se jaz gonim naokoli s smrkavimi sošolci. Verjemite, najraje bi se obrnila in šla nazaj. A sem bila preveč utrujena, zato sem šla spat.

Kar naenkrat pa sem na sebi začutila roko. Dotikala se je mojih prsi. In nekaj trdega je tam spodaj rinilo proti meni. Trajalo je nekaj sekund, da sem se predramila. Po vonju (ati se že nekaj časa ni umival) sem spoznala, kdo leži ob meni. Skočila sem pokonci in stekla proti vratom ter prižgala luč.

Ati je iztegoval roke in jokal, da mi je vse dal, da me je ščitil pred mamo, policijo ter CSD, da sem mu marsikaj dolžna in da moram te dolgove poravnati. 'Tako zelo te imam rad!' je govoril. Ni pričakoval, prepričana sem, ko sem napol gola stekla po stopnicah in se vse do prijateljice nisem ustavila. Ljudje na ulici so me čudno gledali, a mi ni bilo mar.

Sprva se nisem želela vrniti k mami, a sem po prigovarjanju prijateljičinih staršev s časom spoznala, da bo to najboljša rešitev. Mami me je lepo sprejala, a sva si bili tujki. Nič nisem čutila do nje, pomenila mi je le začasno zatočišče. Ko sem prišla k sebi, sem si poiskala službo in se preselila na svoje. Danes nimam stikov ne z njo ne z očetom. Živim sama, družbo mi delata Keti in Zorko, dva mucka.«

(Konec)