Ljubezen z Evo

Iz sveta Petra Colnarja (7. del)

Ko srce joče

Ob srečanjih z Evami se lahko pojavi tudi takšen ali podoben dogodek, o katerem bom govoril v pismu, ki sem ga poslal svoji Evi:

»Težko mi je, ko sem v svojem računalniku odkril tvoje že pred več leti name naslovljeno pisanje, da naj te ne vznemirjam. Kaže, da so naju dolga leta povsem ločila, ker sva verjetno najino poznanstvo razumela različno, še posebno jaz. Kakorkoli, velja, da se časi spreminjajo in mi z njimi …

Oprosti. Zapisala si, da to (moje pisanje?) ni tvoje življenje. Vem in razumem. Simbolično sem opisal sebe, svoje še vedno živeče spomine, ko si večkrat nekako tolažeče in razumevajoče spregovorila: 'Vse bo dobro' … Če rečem 'Dovoli, da te s cvetjem posujem', kot sem naslovil pesem o najinem odnos oziroma svojem počutju po tem, ko se nisva več videla … Spomin ima, hvala Bogu, svoje življenje, ne glede na to, ali je in čigav je Bog.

Prepričan sem, da si še vedno edinstven, občudovanja vreden človek. Še posebej po tem, ko sem iz nočnega iskanja po računalniku spoznal, da gre pri tebi za človeka, ki je k sreči od najmlajših let predan tudi svojemu drugemu, to je umetniškemu svetu.

Sam sem preživel zadnja leta izredno pretresljivo. Po nesreči sem skoraj povsem izgubil spomin …

Sedaj živim v 'nebesih'. Sam v trisobnem stanovanju. Imam to srečo, da ohranjam stike s številnimi znanci in prijatelji, čeprav se včasih v temi spominjam Eve, ki je ponavljala, da bo nekoč vse dobro …

Moja edino upanje je, da te bom videl ali pa vsaj slišal … Ni nujno, vendar upanje umre zadnje.«

Ob rojevanju ljubezni

Veliko, veliko let nazaj. Bil sem med fanti, ki smo redno čakali na svoje Eve, ki so končale s popoldanskim poukom na ekonomski šoli, da smo jih spremljali domov. Seveda ne ravno po najkrajši poti. Več takratnih začetkov ljubezni se ni izšlo, pri moji Evi pa se je zaradi bolezni prekmalu končalo. Rodila sva se v povsem različnih rodbinah.

Moja je izhajala iz nekdanjega »izkoriščevalskega« okolja. Oče je bil sin »najbogatejše trgovke« z živili v centru mesta, kasneje znan po steklarstvu. Iz takratnih pogledov »osvoboditeljev« je šlo za »pokvarjeno trgovino«, ki so jo prepovedali. Tako je moral družino preživljati s steklarstvom, to je popravljanjem razbitih okenskih šip. V Celovcu diplomiran in dedič trgovec ni bil vešč ročnega steklarstva, vendar je bil poročen s čudovito štajersko Evo kmečkega rodu, ki je s pletenjem reševala družino treh otrok, dveh sinov in ene Eve …

Oče moje Eve je bil del takrat najbolj priznanega razreda tovarniških delavcev. Udarnik pri delu z izumi v delovnem procesu. Bil je vzor drugim. Priznanja od povsod. Dobri obeti za prihodnost petčlanske družine treh Ev in dveh sinov – če ne bi bilo alkoholizma. Nekdanji udarnik je bil tako tovariški, da je plačeval tudi tovarišem. Šlo je tako daleč, da je mesečno plačo takoj porabil za vračilo dolgov. Družina je živela in se šolala od materine plače, kar bi bilo premalo, če ne bi prispeval že zaposlen najstarejši sin.