V šolo z veseljem

Tako kot se starši konec junija veselimo počitnic, da se v dnevno rutino vendarle vnese malce več sproščenosti, tako konec avgusta z nestrpnostjo čakamo začetek pouka. Čeprav tega ne bodo priznali, se vrnitve v šolske klopi potiho veselijo tudi otroci. Seveda predvsem zaradi sošolcev, ne ker bi tako pogrešali teste in domače naloge.

Šole, v katero bi učenci hodili z veseljem, pa ni brez zavzetih učiteljev, ki šolarje znajo navdušiti, da se z njimi podajo v svet učenosti. A prav kadrovska stiska postaja ena najbolj perečih težav v šolstvu, ali kot se je nedavno na srečanju ravnateljev izrazil minister za vzgojo in izobraževanje Darjo Felda, rak rana slovenskega šolstva. Letos so tako recimo razpisali kar dvesto pripravniških mest za vzgojitelje in učitelje, za katere pa so prejeli le nekaj več kot sto prijav. Mlade poskušajo za pedagoške poklice navdušiti tudi s štipendijami – v razpisu za štipendiranje študija v pedagoških študijskih programih je ministrstvo v primerjavi z lanskim letom število štipendij podvojilo, na voljo je sto štipendij. Na pobudo vseh treh pedagoških fakultet se začenja še projekt posodobitve pedagoških študijskih programov, ki so tudi po besedah ministra Felde že nekoliko zastareli. Ob vsem tem se odvija še prenova sistema plač v javnem sektorju, sindikalna pogajanja in usklajevanje plač vseh zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

A vse to verjetno ne bo dovolj, če jim mladih ne bo uspelo prepričati, da so tudi pedagoški poklici tisti, ki jim lahko nudijo zanimivo karierno pot. Kar pa verjetno ne bo enostavno, če v zadnjem času poslušajo predvsem o izgorelosti kadrov v vzgoji in izobraževanju, slabih plačah, vse večji obremenjenosti tudi na račun vse zahtevnejših otrok in predvsem njihovih staršev … S tem vsekakor ni mogoče navdušiti mladih, da se bodo z veseljem odločali za delo v vrtcih ali šolah. Ob tem pa spregledajo, da je za marsikaterega vzgojitelja in učitelja ta poklic še vedno poslanstvo, ki ga kljub razmeram, ki niso dosti drugačne kot v številnih drugih poklicih, opravljajo z navdušenjem, ki ga potem prenašajo tudi na otroke. In le taki učitelji, ki hodijo v šolo z veseljem, bodo lahko dvignili žal precej načet ugled pedagoških poklicev. Zato bi bil ob posodobitvi pedagoških študijskih programov verjetno potreben tudi razmislek o zaostritvi pogojev za vpis v te programe, tako kot imajo to že urejeno ponekod v tujini. Predvsem tam, kjer se zavedajo, da vzgojitelji in učitelji opravljajo zelo pomembno družbeno poslanstvo – vzgajajo in poučujejo tudi bodoče zdravnike, znanstvenike, raziskovalce … in, ne nazadnje, bodoče učitelje.