Kapitulacija Italije

Prav danes mineva osemdeset let od 8. septembra 1943, ko je bila razglašena brezpogojna kapitulacija Kraljevine Italije. To dejanje je velikega pomena tudi za Slovenijo, saj je bilo prvi korak vrnitve Primorske k matični domovini …

Kapitulacija, ne le premirje

Razjasnimo najprej nekaj nejasnosti. V slovenski zavesti je Italija kapitulirala 9. septembra (»devetega devetega«). A stvar je v tem, da se je šele tistega dne tudi pri nas javno razvedelo, kaj se je zgodilo. Delegaciji zahodnih zaveznikov in italijanske vojske so dokument o kapitulaciji slednje podpisali že 3. septembra v kraju Cassibile na Siciliji. Pet dni pozneje, 8. septembra, je to dejstvo po radiu javno razglasil general Dwight D. Eisenhower, tedaj vrhovni poveljnik Zavezniških sil, pozneje tudi predsednik ZDA. Imenoval ga je brezpogojna vdaja (»has surrendered his armed forces unconditionally«). Maršal Badoglio, ki je to dejstvo istega dne sporočil italijanski javnosti, pa ga je imenoval premirje (armistizio). V pogodbi z dne 29. septembra 1943 piše vdaja Italije (Surrender of Italy), itd. »V resnici se še danes razpravlja, če je šlo za premirje ali za predajo, saj se celo v originalnem dokumentu uporablja enkrat en izraz enkrat drugi. Danes se ta dokument bere kot italijansko pripravljenost na prekinitev sovražnosti, ki so jo pa Zavezniki razumeli kot predajo. To je razvidno tudi iz dejstva, da so Italijani pričakovali zavezniško sodelovanje in pomoč pri obrambi Rima pred Nemci, a ju niso prejeli. Tudi poznejša vojna dogajanja so pokazala, da Zavezniki niso šteli Italijanov za sogovornike, s katerimi jih veže premirje, temveč za sovražnike, ki so se jim predali. V teku dolgega prodiranja proti severu so Zavezniki enako postopali tako proti nemški vojski kot proti italijanskim civilistom, s čimer so dokazali, da so tudi po premirju šteli Italijane – vključno s civilnim prebivalstvom – le za premagane sovražnike. Predajo sta na konferenci generalov obeh strani v zavezniškem vojaškem taborišču v kraju Cassibile na Siciliji, ki so ga pred kratkim zasedli Zavezniki, podpisala generalmajor Walter Bedell Smith, ki je zastopal Zaveznike, in brigadni general Giuseppe Castellano, ki je zastopal Italijo. Premirje/predajo sta odobrila tako kralj Viktor Emanuel III. kot tudi maršal Badoglio, takratni predsednik vlade; v kratkem sta rekonstruirala vlado in 13. oktobra napovedala vojno Nemčiji. S tem aktom se je Italija pridružila Zaveznikom kot sobojevnica. V resnici so Zavezniki bolj malo upoštevali kraljevo vojsko: vse do zaključka vojne je obveljalo mnenje, da so vsi italijanski vojaki, tako kraljevi kot salojski, samo zanemarljivi ostanki propadle države.« Dejstvo je, da termin kapitulacija v teh aktih ni bil uporabljen, mi pa ga uporabljamo še zmeraj, tudi iz psiholoških razlogov. Ta novica je namreč povzročila veliko veselje in sprožila splošno ljudsko vstajo na Primorskem. Sicer pa kapitulacija pomeni približno isto kot predaja. Naš slovar (Fran) pravi, da je kapitulacija »dokončno prenehanje bojevanja na podlagi sporazuma z nasprotnikom, vdaja«. Ostanimo torej pri kapitulaciji.

Posledice kapitulacije

»Nemci so to premirje/predajo označili kot italijansko izdajo Nemčije, kar je na nek način tudi bilo: čeprav je kralj s premirjem nameraval v prvi vrsti zaključiti bojevanje in ne preklicati zavezništva, je to posredno pomenilo prav odstop od dogovora z Nemci, se pravi 'izdajo' obstoječega sporazuma. Nemčija je hitro ukrepala tako, da je 12. septembra rešila Mussolinija, ki je bil zaprt v priporu v Rimu, in 15. septembra napadla bivše zaveznike v Italiji, južni Franciji in na Balkanu. Italijanske sile so bile hitro poražene in ves Apeninski polotok so zasedli Nemci, ki so na severu ustanovili marionetno državo, Italijansko socialno republiko. Kralj, vlada in večina mornarice so se umaknili v Brindisi, ki je že bil o v zavezniških rokah. Že po nekaj urah od razglasa kapitulacije je bil ustanovljen Comitato di Liberazione Nazionale CLN, to je Komite za narodno osvoboditev. Nastalo je Italijansko odporniško gibanje, ki je bilo glavni dejavnik pri odpravi fašizma in nastanku republike.« (Vir: Wikipedija, geslo Kapitulacija Kraljevine Italije)

Aktualni pomen

Kapitulacija in dogajanje, ki je sledilo, je omogočilo ukinitev krivične rapalske meje in njen premik daleč nazaj proti zahodu, na današnjo mejo med republikama Italijo in Slovenijo. Kakšen pomen pa ima to dejstvo za današnje stanje, za katero velja, da meje niso več tako pomembne, saj je naša država z vsemi štirimi sosednjimi povezana v EU. To je res, a gotovo ni večno. Za zdaj gre po mojem predvsem za vprašanje, kako ohranjati in krepiti vezi med slovensko matico in rojaki, ki so ostali onkraj državnih meja v Italiji, Avstriji in Madžarski. Da bi tam tudi obstali.