Streha nad glavo za Bojana

Pomagajmo vrniti upanje in varno zavetje moškemu, ki je prevečkrat doživel udarce življenja. Njegovo ime je Bojan Jovanović, star je 55 let, gluh je in s svojim haskijem, ki mu je ime kar Pes, živi sam v Stražišču v Kranju. Njegova hiša, že tako zelo skromna, se je po zadnjem neurju znašla v nevarnosti.

Kranj – Za Bojana Jovanovića prijatelji v Aurisu, medobčinskemu društvu gluhih in naglušnih za Gorenjsko – Kranj, že povedo, da je močan in neodvisen človek, ki kljub svojim omejitvam vsak dan kuha, skrbi zase in živi kar se da samostojno. »Je izredno dobrega srca in rad pomaga drugim.« A se je njegova hiša, zgrajena leta 1853, v kateri je preživel večino svojega življenja, po zadnjem neurju znašla v nevarnosti. »Veter in dež sta z odkritjem strehe in podrtim dimnikom razkrila, da je njegova hiša zgrajena brez cementa, kar postavlja pod vprašaj njeno varnost in trajnost. Bojan potrebuje novo streho, najbolje nove temelje, saj je vprašanje, ali bi statika hiše dopustila takšne obremenitve, voda pa je spodkopala tudi nosilne stene,« sta ob obisku pri Bojanu povedala predsednik Aurisa Boris Horvat in sekretarka Zlata Crljenko, ki je tudi tolmačka znakovnega jezika.

Bojan s svojo skromno invalidsko pokojnino, ki znaša 390 evrov na mesec, ne zmore pokriti stroškov za popravilo. Zato v Aurisu prosijo in pozivajo, da se pridružite njihovi akciji in pomagate Bojanu zgraditi novo streho nad glavo. Za donacije je odprt transakcijski račun pri Medobčinskem društvu gluhih in naglušnih za Gorenjsko – AURIS, Huje 23a, 4000 Kranj, številka TRR: SI56 0206 8001 7219 862, z namenom: »Bojanova streha nad glavo«.

Bojan je skromen človek, zaradi poškodbe je pri svojih komaj štirih letih izgubil sluh. Prerano je izgubil tudi mamo, očeta, brata. Obiskoval je Zavod za gluhe in naglušne v Ljubljani in se poklicno izučil za kovinarja. Služil je pri zasebniku nedaleč od doma, a so dejavnost potem zaprli. Zdaj je invalidsko upokojen. Marsikaj zna sam postoriti pri hiši, ki je tudi še brez javne kanalizacije. Ne zna sedeti križem rok, kreativen je tudi pri pripravi krožnika za kosilo, a škoda, ki jo je na že tako skromni hiši povzročila ujma, je zanj prevelik zalogaj. Prišel je trenutek, ko si sam ne more več pomagati. V Aurisu mu zato s pomočjo dobrih ljudi želijo omogočiti streho nad glavo, topel dom, kajti zima ni več daleč.

Da je človek topline, se najlepše pokaže pri njegovemu Psu, haskiju, ki je lepo negovan, kar vsak ljubitelj psov hitro opazi. Bojan Jovanović v hiši, na katero ga vežejo spomini večine njegovega življenja, želi ostati. »Želim si le nove strehe nad glavo,« pove skromno, kot da bi se bal oz. mu je nerodno v svojem življenju sploh za kaj prositi.