Obrušeni diamant

Jalovec (2645 m n. m.) – Mnogi mu rečejo Kristal, sama mu raje rečem kar Diamant. Najlepša slovenska gora, ki jo ima v svojem logotipu tudi Planinska zveza Slovenije.

Če bi morala izmed slovenskih gora izbrati najlepšo po svoji obliki, bi bil to vsekakor Jalovec. Ne vprašajte me, zakaj. Enostavno se mi zdi gora popolnih oblik, videti kot obrušen diamant, ki mogočno dominira na koncu doline Tamar. Nobeden od vzponov na njegov vrh ni lahek, vsi so dolgi in tehnično zahtevni. Pred leti smo ga obiskali iz Tamarja, čez Kotovo sedlo in sestopili čez Jalovško škrbino, tokrat pa se bomo nanj povzpeli iz Zadnje Trente od kmetije Flori preko zavarovane stene Goličice.

Zapeljemo se čez Vršič proti Bovcu, kjer na 49. serpentini vršiške ceste zavijemo desno na stransko cesto, ki pelje do izvira Soče. Nadaljujemo levo čez most. Cesti sledimo do parkirišča na njenem koncu. Smerokazi nas usmerijo proti Zavetišču pod Špičkom, Jalovcu ali Bavškemu Grintavcu. S parkirišča nadaljujemo desno v smeri Jalovca in Zavetišča. Pot se pri koritu za vodo usmeri desno (na levi vidimo kmetijo Flori) ter se začne zmerno strmo vzpenjati. Strmina narašča. Po dobri uri smo na razcepu; levo gre pot proti Zavetišču pod Špičkom, mi pa nadaljujemo desno proti Jalovcu in Malemu kotu. V tem delu je tudi skrita lovska koča, če jo najdemo, seveda. Pot se strmo vzpenja, še vedno skozi gozd. Višje se nam z desne priključi pot z Vršiča, mi pa nadaljujemo naravnost, proti Jalovcu; levo gre pot do Špička. Gozd postaja redkejši in počasi izgine. Smo v delu Pri tabli, nekakšnih podih oz. apnenčasti planoti, polni balvanov. Kmalu smo na razcepu, kjer desno zavije pot proti Jalovški škrbini in v Tamar, mi pa nadaljujemo levo. Do tukaj lahkotno, a strmo pot, nam zaustavi divja stena Goličice. Pred nami je zelo zahtevna zavarovana pot, a samovarovanje ne pride v poštev, saj jeklenic ni, temveč so klini. Izjemno izpostavljena pot nas vodi čez steno Goličice. Vertikala po dobrih sto višinskih metrih popusti in kmalu se na naši desni odpre pogled v Jalovčev ozebnik, skozi katerega je pot poleti zaprta, in pogledamo v Tamar. Obidemo vrh Ozebnika in se povzpnemo na grebenček, s katerega sestopimo. Z leve strani se nam pridruži pot od Špička. Pot se nato spet strmo povzpne. Varovala so le na nekaj mestih. Po precej izpostavljeni poti dosežemo greben Jalovca. Sledi še vzpon po grebenu, ki je ponekod izjemno izpostavljen na obe strani. Tukaj bi bil zdrs usoden. Tik pod vrhom se nam priključi pot s Kotovega sedla. Do vrha nas čaka še nekaj višinskih metrov.

Stati na vrhu Jalovca je nekaj posebnega. Vsekakor ena od tehnično najzahtevnejših markiranih gora pri nas. Razgled je veličasten; na zahodu so Mangart, Viš in Montaž, severno je greben Kotove špice, V koncu Špice, Vevnice, Struga in Ponc, na vzhodu pa greben Šit, Travnika, Mojstrovke, za njimi pa mogočni Prisojnik, še dlje na vzhod pa Triglav. Globoko pod nami je dolina Loške Koritnice. V res lepi deželi živimo!

Z vrha sestopimo po poti vzpona do razcepa, kjer desno zavijemo proti Zavetišču pod Špičkom. Prečimo v desno, nato pa strmo in izpostavljeno sestopamo, do prečne poti, ki je ponekod celo zavarovana. Globoko pod seboj, tik pod Špičkom, zagledamo zavetišče. Strmo sestopimo, prečimo melišče in ga dosežemo. Od Zavetišča pod Špičkom strmo sestopimo do Zadnje Trente, kjer nas čaka jekleni konjiček.

Naj na koncu dodam, da gre za veličastno turo, tehnično, fizično ter psihično zahtevno, ki zahteva uhojenega gornika. Srečno!

Nadmorska višina: 2645 m
Višinska razlika: 1750 m
Trajanje: 10–11 ur
Zahtevnost: 5 / 5