Ob Nežiderskem jezeru (5)

Bratislava je glavno mesto Slovaške in tudi največje mesto te države. Uradno se tako imenuje šele od leta 1919, pred tem so tudi Slovaki uporabljali iz nemščine izvirajoče ime Prešporok, nemško Pressburg. Po površini in številu prebivalcev je podobna naši Ljubljani, a v zgodovini je igrala pomembnejšo vlogo. Ker so Turki po letu 1526 zavzeli večji del Madžarske in tudi Budimpešto, je Bratislava postala prestolnica Madžarske. Bila je administrativno središče dežele, sedež kraljev, nadškofa, madžarskega parlamenta. V letih 1563–1830 so tu kronali vladarje, med njimi je bila tudi Marija Terezija. Kronanja so bila v katedrali svetega Martina. V spomin na kronanja vsako leto organizirajo sprevod, del poti kronskega sprevoda je še danes označen z bronastimi kronami v cestnem tlaku. Cesarica Marija Terezija je bila tesno povezana z Bratislavo. Imela nekaj sijajnih slovaških svetovalcev, kot je Franzišek Kollar, ki je napisal knjigo o davčnih dajatvah, ki naj bi jih v državno blagajno vplačevalo plemstvo. Bratislavski grad je bil tudi bivališče najljubše cesaričine hčerke Marie Kristine. Po drugi svetovni vojni v času Češkoslovaške je vlada določila, da v Pragi zadržijo stare cerkve in stavbe, Bratislavo pa bodo spremenili v »moderno mesto«. Zato so veliko starih stavb porušili in jih nadomestili s socialističnimi bloki. V Bratislavi bi radi še ostali, a morali smo naprej ob Donavi nazaj na Madžarsko. V kraju Čunovo smo malicali in nato po zelo slabi cesti kolesarili nazaj v hotel.

Zadnji dan smo se mimo številnih vinogradov vrnili k Nežiderskemu jezeru in v kraju Neusiedl prvič zares od blizu videli jezero in mondeno letovišče s številnimi jadrnicami, surfi in kanuji. Tam smo spoznali tudi legendo o nastanku jezera. Nižavje, v katerem se danes razprostira Nežidersko jezero, je bilo nekoč dno plodne doline, kjer so v nekaj vaseh živeli srečni ljudje. V vas Mädchenthal, ki je ležala na sredi doline, je nekoč zašel forchtensteinski knez. Tu se je zaljubil v lepo dekle Mario in tudi ona se je zaljubila vanj, misleč, da je čisto običajen človek. Ko je knezova žena izvedela za njuno ljubezen, je ukazala Mario in njeno mater usmrtiti, čeprav sta trdili, da nista vedeli, kdo je Mariin ljubimec. Kneginja je bila neusmiljena in njeni podložniki so Mario vrgli v vodnjak, iz katerega je naslednji dan začela vreti voda, ki je počasi zalila vas, njive in okolico. Prebivalci vasi so se morali izseliti in danes živijo v mestu Neusiedl. Potovanje smo zaključili v bližini mesta Železno, kjer smo pred štirimi dnevi pot tudi začeli.