Priljubljeni dvatisočak

Viševnik (2050 m n. m.) – V zimskih mesecih – pa tudi preko celega leta – eden najbolj obiskanih dvatisočakov. Pozimi je zahtevnost vzpona odvisna od snežnih razmer. Razgled v nedrje slovenskega očaka.

Viševnik je verjetno eden najbolje obiskanih dvatisočakov v Sloveniji. Dokaj lahek vzpon, ki je pozimi sicer odvisen od snežnih razmer, čudovit razgled in možnost čudovite turne smuke so več kot odlični razlogi za obisk tega pokljuškega dvatisočaka. Pred kakšnim tednom je bil vzpon dobesedno idealen; trdna snežna podlaga, kar je sploh je, in visoke temperature so dajale občutek pomladi, ne pa zime.

Izhodišče vzpona na Viševnik je Rudno polje na Pokljuki. Po makadamski cesti se odpravimo v smeri Viševnika. Ko pridemo do smučišča, začnemo vzpon na levi strani, pod vlečnico, kar direktno navzgor. Po prvem delu vzpona pot zavije levo in se še bolj strmo začne dvigovati po smučišču. A vsaka stvar je za nekaj dobra: višino se hitro pridobi, a vrh, ki ga bomo zagledali pred seboj, še ni Viševnik, pač pa Plesišče, ki je kar precej nižji kot dva tisoč metrov.

Na vrhu smučišča pozimi pot običajno pelje po levi strani še kar naravnost navzgor, tako da planino pod Plesiščem dosežemo po levi strani. Pot se rahlo položi, potem pa se v dveh okljukih dvigne na sedlo. S sedla se pod nami prvič pokaže planina Konjščica, za njo Uskovnica, v ozadju pa se dvigujejo bohinjske gore. Še malo višje vidimo tudi Bohinjsko jezero. Pot se strmo vzpenja, okoli nas so samo še pritlikavi borovci. Od tod se tudi že vidi naš današnji vrh, ki ne daje občutka, da smo v zimskih mesecih, pač pa pozno spomladi, saj je količina snega minimalna.

Pobočje se najprej dviguje dokaj položno, a strmina spet naraste in nas pripelje na vzhodni greben Viševnika. Ko pridemo na rob, se pred nami odpre pogled proti Lipanskemu vrhu in Debeli peči, v daljavi pa vidimo verigo Karavank z markantno Kepo in sosedo Dovško Babo.

V nekaj minutah smo na vrhu. Vrh Viševnika, kot da bi bil v naročju Triglava, ki nam leži na dlani. Planika in Kredarica, zadaj slovenski očak. Med nami in Triglavom pa vidimo Tosc, na njegovi levi strani je Ablanca, pred njim pa Veliki Draški vrh in Mali Draški vrh, ki je le streljaj stran. Če se z Viševnika spustimo na Srenjski preval, smo pod Malim Draškim vrhom, vendar je pozimi vzpon nanj resno zimsko gorniško dejanje, za katero potrebujemo kompletno zimsko opremo. Sprva se vzpenjamo desno, nato pa levo po žlebu. Ker je snega malo, bodo ponekod tudi skale. Dosežemo vzhodni vrh Malega Draškega vrha, če pa želimo še na zahodnega, nas pa čaka kratek kamin. Z vrha sestopimo po isti poti.

Če pa se nismo odločili še za Mali Draški vrh, pa vseeno sestopimo na Srenjski preval, od koder sestopimo do Jezerc, tiste znane dolinice pod Studorskim prevalom. Od tam sestopimo do planine Konjščice, kjer nas čaka krajši vzpon, nato pa sestop nazaj na Rudno polje.

Z Rudnega polja do vrha Viševnika je približno dve uri hoje, odvisno od razmer, za sestop po opisani poti pa tudi potrebujemo približno toliko. In ne pozabimo, da se gibljemo v svetu visokogorja in da navadni »krampižarji«, male derezice ali verige v visokogorje ne sodijo. Če so dereze na nogah, v roko spada tudi cepin.

Nadmorska višina: 2050 m
Višinska razlika: 703 m
Trajanje: 4 ure
Zahtevnost: 3 / 5