Novinarka, ki je peš raziskala svojo občino
Alenka Teran Košir je v času omejitve gibanja med občinami v dvanajstih etapah peš obiskala vseh petintrideset naselij v občini Tržič. »V prvi vrsti je šlo za raziskovanje občine, ki je iz avta ne moremo videti in doživeti, nikakor pa ne za nizanje kilometrov ali lovljenje kakšnih rekordov,« pojasnjuje.
Bistrica pri Tržiču – Alenka Teran Košir je novinarka spletnega portala Siol. V času epidemije covida-19 je pisala tudi o športnih podvigih slovenskih športnikov in rekreativcev, ki jih ni bilo malo. Lotila pa se ga je tudi sama. Peš je obiskala vsa naselja v njeni domači občini Tržič.
Šport in rekreacija sta vam blizu. Zgolj službeno ali tudi sicer?
Šport spremljam že od nekdaj, vedno bolj v vlogi opazovalca kot tistega, ki podira rekorde, gara in se poti na snežni strmini, parketu, blazinah, tartanu in podobno. V mlajših letih sem bila najbolj zagreta za alpsko smučanje – verjetno tudi na račun dejstva, da prihajam iz kraja, kjer je odraščal in se smučarsko kalil Bojan Križaj – in smučarske skoke, danes pa me najbolj pritegneta športno plezanje in kolesarstvo.
Peš ste obiskali vsa naselja v svoji domači tržiški občini. Kako je prišlo do odločitve?
V času zaprtih občinskih meja sem imela nekaj prostih dni. Ko so me kolegi hecali, kam bom šla na dopust, sem se domislila, da bi se odpravila kar po domači občini. Nikoli prej nisem razmišljala o njeni kvadraturi, zato sem bila ob pogledu na zemljevid precej presenečena. Tržiška občina meri kar 155 kvadratnih kilometrov, kar predstavlja 0,8 odstotka Slovenije, sestavlja pa jo kar 35 naselij! Razdelila sem jih v dvanajst etap in jih prehodila v obdobju od 28. aprila do 18. maja. Vsaka mi je vzela od dve do štiri ure. Koliko je bilo kilometrov, ne vem, saj nisem uporabljala nobenih merilnih pripomočkov. Vseh etap nisem začela od doma, saj bi verjetno hodila še danes … (smeh)
Ste hodili sami ali v družbi?
Večino etap sem prehodila sama (prve etape sem odkljukala v obdobju stroge karantene), nekaj s prijateljicama Natašo in Metko, vedno pa s knjižico Vodnik po Tržiču z okolico novinarskega kolega Marjana Žiberne v nahrbtniku. Po vzoru Mitje Lavtarja iz Dupelj, ki je obiskal vseh 6036 slovenskih krajev, je bil seveda obvezen fotografski postanek pri vsaki krajevni tabli.
Kakšen je bil vaš cilj?
V prvi vrsti je šlo za raziskovanje občine, ki je iz avta ne moremo videti in doživeti, nikakor pa ne za nizanje kilometrov ali lovljenje kakšnih rekordov.
Za vas najlepši kotiček v tržiški občini?
Na novo sem odkrila Dovžanovo sotesko, ki ima vse: spektakularni predor, ki je letos praznoval 125 let, zgledno urejene učne poti, zavarovane plezalne poti do razgledne točke, hišo legendarnega alpinista Filipa Benceta, plezališče, partizansko tiskarno oz. tako imenovano Partizansko tehniko Kokrškega odreda, skrito v bližnjem gozdu, in še marsikaj.
Tržiška občina ima tudi hribovit del. Naslednji izziv?
Da, absolutno. Hribi so moja velika ljubezen, verjetno kar prva na področju rekreacije. Le razmisliti moram, kako se ga lotiti … Morda pohod po najlepših tržiških razglednih točkah?
V času epidemije covida-19 so se ljudje lotevali številnih športnih izzivov. Vas je kdo posebno navdušil?
Najbolj posrečeni so se mi zdeli kolesarski ali tekaški izzivi znotraj manjših občin. Nekdo se je na primer lotil tekaškega maratona in 333-kilometrskega kolesarjenja po najmanjši slovenski občini Odranci, ki meri skupaj zgolj 6,9 kvadratnega kilometra. Seveda pa občudujem tudi vse, ki se lotijo izziva everesting. Neverjetno, od kod črpajo energijo in motivacijo, da na enem in istem klancu nizajo višinske metre v višini Mount Everesta. Poklon.