S kolesom po Sloveniji, 3. del

Čeprav je bilo seno na seniku v vasi Drašiči udobno, sem se zbudil precej utrujen. Nič kaj mi ni bilo do pritiskanja na pedale, a Anka je bila navdušena nad tem sploh zato, ker sem ji prejšnji večer bojda obljubil, da bo lahko kolesarila z mano. Bila je namreč navdušena nad geografijo in zgodovino in se mi je ponudila za vodičko. »Toliko pa sem Gorenjca, da obljube ne bom požrl,« sem si rekel, ona pa je že pripravila kolo in si pela nekoliko prirejeno belokranjsko pesem Lepa Anka kolo goni. Najprej sva se ob potoku Kamenica spustila do reke Kolpe, točno tam, kjer reka zapusti Slovenijo, potem ko je celih 118 kilometrov svojega toka mejna reka med Slovenijo in Hrvaško. Po lepi cesti sva prispela v vas Rosalnice, kjer skupaj ena ob drugi stojijo tri cerkve – Tri fare. Anka me je iz Metlike nato odpeljala proti Podzemlju. Spotoma sva se ustavila v vasici Otok, od koder so v drugi svetovni vojni vzletala letala in vozila ljudi na osvobojeno ozemlje v Italiji. V spomin na letališče so tam postavili letalo DC-3, ki tam stoji še danes. Pot naju je peljala naprej tik nad Kolpo in vozila sva se se malo gor, malo dol mimo vasi Krasinec, Griblje, Preloka. Spotoma sem v Marindolu obiskal prijatelje, kranjske tabornike, ki so bili ravno prosti, in smo se lahko skupaj shladili v vodi. V Vinici, rojstnem kraju Otona Župančiča, sva taborila v najstarejšem kampu ob Kolpi in naslednji dan je morala Anka domov. Vrniti se je nameravala po lepi poti skozi vasi Bojanci in Tribuče ter v Črnomlju zaviti proti Metliki. Ker mi ni vrnitev nič dišala, sem ji obljubil, da v Belo krajino še pridem, in pognal pedale ob Kolpi proti Damlju, kjer je v vasi Kot najjužnejša točka naše lepe dežele. Iz Damlja v Stari trg vodi cesta (takrat še makadamska) čez Sinji vrh. No, jaz sem raje izbral pešpot ob reki. Danes bi rekli, da je prevozna samo z gorskimi kolesi, a tudi zračnice mojega kolesa so zmogle vožnjo po precej kamniti gozdni obkolpski poti. V Starem trgu se je pot razširila v lepo asfaltirano cesto, ki me je pripeljala do naselij Fara in Brod na Kolpi, od koder vodi cesta proti morju. Jaz pa sem kolesaril naprej ob Kolpi v dolino Petra Klepca, o katerem bajka pripoveduje, da je bil siromašen, šibak fantič, ki so mu vile dale čarobno moč, da je lahko obvaroval dolino pred vpadi Turkov. Zadnji kraj na moji obkolpski poti je bilo naselje Osilnica, ki je bila že takrat turistično razvit kraj, saj so v gostilni Pri Kovaču radi prisluhnili gostom in jim ponudili aktivni oddih. In tako je še danes. Iz Osilnice sem se čez hrvaške kraje Čabar in Prezid povzpel na Babno polje – najbolj mrzlo planoto v Sloveniji, kar pa me ni motilo, saj je bilo poletje, jaz pa precej utrujen. Zato sem zaspal kar ob kopici sena, za katero sem naslednje jutro izvedel, da se tu imenuje ostrnica.