S kolesom po Sloveniji, 4. del

Zjutraj sem se zbudil, ko so kmetje že navsezgodaj pobirali seno in ga metali na posebne kupe, ki jih imenujejo ostrnice. Da je Loška dolina res med bolj mrzlimi v Sloveniji, sem spoznal tudi sam, saj me je junija zjutraj pošteno zeblo. Ni čudno, da so tu pozimi med prvimi na svetu uporabljali smuči za hojo po snegu. Moja pot se je nadaljevala mimo gradu Snežnik, ki so ga postavili na skalni vzpetini ob vznožju snežniških gozdov z namenom zavarovanja pomembne trgovske poti, ki je povezovala Kranjsko z Istro in Kvarnerjem že v 11. stoletju. V bližini gradu teče potok Obrh, ki je v bistvu eno izmed sedmih imen reke ponikovalnice, ki izvira pod Snežnikom z imenom Trbuhovica in še zadnjič privre na površje pri Vrhniki z imenom Ljubljanica. Vmes se imenuje še Stržen, Rak, Pivka in Unica. Kraji pod Snežnikom so bili pomembni še za časa Napoleona, saj so njegovi vojaki v vasi Markovec pri Ložu zgradili most čez potok Obrh, ki še danes služi namenu. Moj prvotni načrt je bil, da skozi Snežniške gozdove prikolesarim do Ilirske Bistrice. Pot, na kateri se dvigneš za šeststo metrov, je dolga petdeset kilometrov, najvišja točka Sviščaki je na nadmorski višini 1200 metrov. Pot je sicer lep in utrjen makadam, a dolgočasna vožnja v klanec med enoličnimi gozdovi me ni mikala. Zato sem jo raje ubral skozi Cerknico do Postojne, Pivke in Knežaka do Ilirske Bistrice. Ta pot je daljša za dvajset kilometrov, a brez večjih klancev in bistveno zanimivejša. O tem sem se prepričal že ob Cerkniškem jezeru. Do jezera vodi kar nekaj poti in jaz sem si želel čim prej priti do vode. Čez dan se je junijsko ozračje segrelo in predstavljal sem si, da bo hladna jezerska voda prava osvežitev. A jezero, katerega fenomen presihanja je raziskoval že Valvasor, je bilo v poletnem času zmanjšano. S kolesom sem se tako prevažal po poteh, ki so vodile po izsušenem jezerskem dnu, in iskal vodo. Srečal pa sem le gručo domačinov, ki so nekam panično skakali ob malo večji luži vode in reševali ribe. Izvedel sem, da bo prav ta dan jezero presahnilo in bo voda izginila pod zemljo. Veliko rib je ostalo na kopnem, ker se niso mogle pravočasno rešiti v podzemeljske vodne rove. Za nekaj rib so poskrbeli ribiči in jih s posebnimi vodnimi kontejnerji prepeljali v drugo reko, za preostanek so poskrbeli domačini in si priskrbeli ribje kosilo. Presihanje jezera je bilo pred tridesetimi leti velik dogodek in zdelo se mi je, da je bila takrat zbrana cela vas. Predstavljam si, da je danes podobno.

Pot sem brez kopanja nadaljeval do Postojne, kjer pa me je premamila še ena ideja, namreč da bi se še ta dan okopal v morju. Zato sem se po stari cesti skozi Razdrto, Senožeče, Divačo, Kozino in čez Črni Kal spustil do Ankarana in zvečer že zaplaval v morju.