S kolesom po Sloveniji, 6. del

V Anhovem sem se zbudil v lepo in sveže jutro. Nočno deževje je namreč močno ohladilo razgret julijski asfalt na cestah. Prešinila me je misel, da lahko v enem dnevu premagam 160 kilometrov, kolikor me ločuje do Kranja. Strah mi je vzbujal le vzpon na Vršič, ki velja za enega najtežjih asfaltiranih gorskih vzponov v Sloveniji. A močne noge, ki sem jih dobil v zadnjem tednu, ko sem vsak dan s prtljago vred prekolesaril do 120 kilometrov, svež hladen jutranji zrak in želja po domači postelji so mi dali energijo, da sem z veliko vnemo gonil proti Bovcu. Kanal, Ročinj, Doblar, Čiginj, Kamno, Idrsko in potem Kobarid, Trnovo, Srpenica, Čezsoča so kraji, ki sem jih prekolesaril brez večje težave. V Bovcu sem si privoščil nekaj za pod zob in vodo in se v mislih pripravil na kraljevski vzpon na Vršič. A do klanca je še slabih 25 kilometrov vzpenjanja ob Soči in skozi dolino Trente. Tako sem pod klanec prišel že precej utrujen, a hkrati vesel, da so temperature še zmerne in da je sonce občasno še skrito za gorami. Popoldansko sonce v Vršiški klanec z bovške strani namreč še dodatno otežuje kolesarjenje. Bovška stran je veliko bolj »napeta« kot kranjskogorska, saj se od križišča, kjer se zavije k izviru Soče, do vrha na nekaj več kot devetih kilometrih vzpnemo za 970 metrov, cesta pa je speljana tekoče s skupno 24 serpentinami. Na začetku vzpon ni tako zahteven, od tretjega do petega kilometra pa se strmina poveča do 12 odstotkov. Sledi petsto metrov vzpona, kjer je naklon tudi do dvajset odstotkov, in po kratkem bolj ravnem predahu se cesta še enkrat »postavi pokonci«. Sledi nekaj bolj položnih metrov in nato najlepši del klanca – spust v dolino. S kranjskogorske strani klanec ni tako »napet«, saj se v enajstih kilometrih in pol dvignemo za osemsto metrov. Večkrat sem se moral ustaviti, saj moj stari Favorit ni imel dobrih zavor. Za konec moje poti je sledilo še približno šestdeset kilometrov kolesarjenja po prometnih cestah do Kranja. Takrat, pred tridesetim leti, namreč po Zgornjesavski dolini ni bilo lepe kolesarske poti, kot jo imamo danes. Domov sem prišel utrujen, a s prijetno izkušnjo, da imamo v Sloveniji res lepe kraje in prijazne ljudi. Naslednje leto sem se z vlakom podal po Evropi, prvič letel z letalom čez ocean. Vsako leto sem hotel več, daljše potovanje, bolj avanturistično. Kolesaril sem po Sardiniji, Korziki, Nemčiji, Češkem …

Letos bo drugače. Koronasituacija nas je omejila na bližnje destinacije in prav veselim se že, da bomo s kolesom na novo odkrivali slovenske kraje in vasi.

Kolo Favorit, s katerim sem pred tridesetimi leti prvič podal na samostojno potovanje, me še čaka v očetovi garaži.