Glasovi kolesarski popotniki v športnem parku v Kočevju

Kolesarjenje na Kočevsko, 2. del

V Kočevju smo gostovali v Penzionu Jezero, ki leži tik ob Rudniškem jezeru. Že za samo ime jezera izdaja, da je nastalo na opuščenem dnevnem kopu kočevskega rudnika. V jezero so naselili tudi ribe, zato ribiči ob njem preživljajo mirne trenutke v čakanju na ulov. Poleti se domačini in seveda tudi številni turisti lahko kopajo in seveda smo se tudi mi že prvi dan ohladili v prijetni jezerski vodi. Drugi dan smo si najprej ogledali središče Kočevja, ki je bilo pred drugo svetovno vojno bogato mesto s številnimi vilami, v katerih so živeli premožnejši kočevski Nemci. Na Kočevsko so Ortenburžani, grofje iz zgornje Koroške, že v 14. stoletju naselili nemške kmete iz Koroške in vzhodne Tirolske. V številnih vaseh Kočevskega roga so lepo živeli, dokler se niso bili prisiljeni odseliti. Kočevsko je namreč zasedla italijanska vojska, in v dogovoru med Hitlerjem in Mussolinijem so Kočevarje izselili v Posavje, ki so ga takrat zasedali Nemci. Od tam se nikdar več niso vrnili na Kočevsko.

V središču mesta smo si ogledali v nemškem stilu zgrajeno cerkev svetega Jerneja, ki je tudi zavetnik mesta. V mestni grb ga je umestil kipar Stane Jarm, ki je še z nekaj drugimi stvaritvami dal pečat mestu. V obnovljenem parku tik ob cerkvi stoji morda njegov najbolj znani kip Deklica s piščalko.

Skozi park in mimo osnovne šole nas je popeljala naša kolesarka Vesna. Sicer domačinka, ki je do konca osnovne šole živela v teh krajih in ima nanje same lepe spomine. Pokazala nam je, kje so pozimi drsali na reki Rinži. Kolesarka pot tistega dne nas je vodila okrog Stojne – hriba, ki leži zahodno od mesta in je priljubljena izletniška točka domačinov, na njem pa so razvaline gradu Fridrihštajn. Makadamska pot se je ves čas rahlo dvigala in nas vodila proti Ribnici. Ob prvi priložnosti smo zavili na cesto, ki pelje mimo Gotenice proti Kočevski Reki. V nekaj kilometrih smo z glave ceste zavili na široko cesto, ki pelje skozi gozd stran od vasi. To je kolesarjem najprijaznejša cesta, kar sem jih kdaj doživel, se je na njej položen lep širok asfalt in v približno dvajsetih kilometrih nismo srečali nobenega avtomobila. To pot so nam svetovali domačini in dodali, da se imenuje Janševa cesta, saj naj bi jo dal brez pravega razloga zgraditi naš aktualni predsednik vlade. Še danes je nihče resno ne uporablja – razen kolesarjev. »Pa naj še kdo reče, da naš premier ni naklonjen kolesarjem,« smo zvečer razglabljali ob pivu. Ob poti smo videli le manjše zaselke Mlaka pri Kočevski Reki, Primoži in Koče, kjer smo občudovali lepe konje, ki jih vzrejajo za potrebe Slovenske vojske. Po kratkem spustu smo se pripeljali v Kočevsko Reko, naselje, ki so ga po drugi svetovni vojni spremljale mnoge skrivnosti. (Se nadaljuje)