Na spustu po makadamski cesti moramo biti še posebno previdni.

Kolesarjenje na Kočevsko, 3. del

V okolici Kočevske Reke je bilo po drugi svetovni vojni malo prebivalcev, saj so bile opustošene cele vasi, povojna oblast pa je dala porušiti skoraj vse cerkve na tem območju. Naselje je obdano z mogočnimi goteniškimi gozdovi in zelo primerno, da je slovenska politična elita v času hladne vojne tam zgradila bunker, kamor bi se skrili v primeru napada sovražnika. Bunker je bil zgrajen osemdeset metrov pod površjem zemlje. V njem je petsto metrov hodnikov in šest podzemnih sob. Ima lastno vodno zajetje in dva generatorja za proizvodnjo električne energije, kar bi omogočilo bivanje v primeru atomskega udara, v njem pa bi brez zunanje pomoči lahko preživeli tudi do sto dni. Širša okolica bunkerja je bila zaprto območje. Vstop vanj je bil prepovedan za vse, razen redkih izjem. Tudi vojaškim generalom ni bilo dovoljeno vstopati. Še inženirji, ki so morali na tem območju (npr. v bunkerju) kaj popraviti, so čez oči dobili prevezo, potem so jih nekajkrat peljali v krogu, da so izgubili orientacijo, šele nato so šli do bunkerja. Tam so opravili svoje delo in po enakem postopku so odšli. V Kočevski Reki, točneje v vasi Škrilj, je bil manjši od dveh bunkerjev, ki je služil za radijske in telekomunikacijske zveze in je danes odprt za obiskovalce, nam je razložila Urška Škodnik, turistična informatorka, ki hkrati ureja tudi poštne storitve za krajane.

Ogledali smo si tudi cerkev sv. Janeza Krstnika, ki so jo zgradili ob koncu dvajsetega stoletja na temeljih cerkve, ki je bila porušena leta 1954. Prijazni župnik Jože Milčinovič nam je povedal, kako danes živijo ljudje v teh krajih in kako so zgradili novo cerkev na temeljih stare. Pokazal nam je tudi pot k Reškemu jezeru. Ko so zajezili Reški potok z betonskim jezom, je nastalo dolgo in ozko jezero – Reško jezero. Okolica močvirnate vode je dom številnim živalim in najbolj znani prebivalec je orel belorepec, ki tukaj gnezdi. Domačini so uredili Orlovo pot, ki je primerna tudi za družine z majhnimi otroki, saj je hoje približno eno uro. Na poti nazaj v Kočevje smo si v vasi Novi Lazi ogledali staro pokopališče in se nato ob vznožju hriba Stojna po makadamski cesti spustili proti mestu. Spust po makadamu je vedno zahteven, saj se lahko zgodi, da kolesarju pesek spodnese prvo kolo. Če ob tem še na hitro zavre, se spust konča s padcem. Na srečo so se naši kolesarji spustili brez težav in se ustavili še ob MTB trail centru Kočevje ter si ogledali nekaj drznih skokov mladih fantov z gorskimi kolesi. Za tiste, ki si želijo daljših adrenalinskih spustov, so organizatorji priskrbeli prevoz s kombiji do bližine razvalin gradu Fridrihštein. Najdaljši spust s kolesom po urejenih hribovskih stezicah (trailih) je dolg 2300 metrov in kolesarji lahko izbirajo med različno zahtevnimi spusti. Mi smo raje odkolesarili do prenočišča, se osvežili v jezeru in po večerji zapeli še nekaj lepih slovenskih pesmi. In potem šli kmalu spat, saj nas je naslednji dan čakala najdaljša pot skozi Kočevske gozdove.