Slovensko ime

Ojstrnik (2052 m n. m.) – Skrajno vzhodni dvatisočak Karnijskih Alp, ki je kljub mejni legi med Italijo in Avstrijo ohranil slovensko ime. Lep turnosmučarski vrh, ki pa se ga bomo, kljub snegu, lotili peš.

Danes se bomo odpravili v sosednjo Italijo in obiskali lahko dosegljiv dvatisočak, pod katerim je v poletnih mesecih zelo živa planina, domačini iz Ziljske doline pa radi spregovorijo v slovenskem jeziku.

Odpeljemo se skozi Trbiž in mimo spodnje postaje gondolske žičnice za Višarje. Vozimo po stari cesti in se držimo smeri proti Udinam. Ko pridemo do kraja Ugovizza/Ukve, tik pred obnovljenim kamnitim mostom zavijemo desno in sledimo gorski cesti. Cesta nas pripelje do planine. Na tej višini leži tudi koča, imenovana Rifuggo Nordio Deffar, na nadmorski višini približno 1200 metrov, ki pa je poškodovana.

S parkirišča se usmerimo na desno, na makadamsko cesto, ki se vzpenja po levi strani desnega potoka. Sledimo markacijam oz. številki 407. Po nekaj minutah hoje se v gozd odcepi pešpot in se začne zmerno vzpenjati. Zmeren vzpon se kmalu spremeni v strmejšega. V zimskem času moramo biti pozorni, saj je pot precej ozka, pod nami je potok in pazimo, da ne zdrsnemo. Nadaljujemo skozi gozd, mimo manjših jas, sledi prečenje hudourniške grape, kjer je pozimi običajno led. Planinska pot nas kmalu pripelje na travnata pobočja in s kančkom sreče bomo levo nad seboj med drevesi zagledali streho kapelice Marije Snežne. Smerokaz na sedlu nas usmeri levo, prečno čez travnik, ko dosežemo travniško sleme s čudovitim razgledom na zahodne Julijce, ki nas pripelje do idilične kapelice. V ozadju se pokaže naš današnji cilj, Ojstrnik. Ob desni strani kapelice zavijemo po poti proti Bistriški planini/Alpe Bistrizza/ Feistritzer Alm. Če bo precej napihanega snega, predlagam, da se držimo grebena, s katerega se nato spustimo do planine. Čaka nas še približno ena ura vzpona do vrha Ojstrnika. Usmerimo se na levo pot, ki preči južno pobočje Ojstrnika. Pot se priključi stari vojaški mulatjeri, kjer nadaljujemo desno. No, če so pozimi razmere prave, lahko tudi s prečne poti zagrizemo v strmo pobočje naravnost navzgor. Previdno, seveda, kajti če nam zdrsne, ne bo ravno prijetno. Sicer pa sledimo vojaški mulatjeri in ob poti opazujemo ostanke starih bunkerjev. Povzpnemo se na vrh, s katerega tudi zagledamo križ, ki je na vzhodnem predvrhu.

Razgled z vrha je čudovit, saj se pred nami odpre ostenje zahodnih Julijcev, severne stene velikanov, ki so bile tako ljube Juliusu Kugyju: Viš in Montaž, bolj desno pa še Jalovec, Mangart.

Z vrha se po grebenu spustimo še do križa, od koder sestopimo nazaj na planino. S planine se usmerimo v smeri markacij oz. številke 407. Planina je precej dolga, ko pa stopimo v gozd, se začnemo precej strmo spuščati. Na razpotju lahko nadaljujemo levo ali pa skrenemo desno oz. naravnost po poti št. 403 do sedla Lom in od tam sestopimo do avtomobila.

Opisana tura je primerna tako za pešake kot turne smučarje in krpljarje; važno, da se hodi, važno, da smo na svežem zraku ter da uživamo pri tem, kar počnemo. In ne pozabimo preveriti snežnih razmer.

Nadmorska višina: 2052 m
Višinska razlika: 902 m
Trajanje: od 5 do 6 ur
Zahtevnost: 3 / 5