Rekreativci in potrošništvo
V tem letnem času, ki mu rečemo zima, si marsikdo želi nižjih temperatur. Rekreativci, ki so nam pri srcu zunanje aktivnosti, si želimo, da bi zapadlo vsaj pol metra snega. Tako bi lahko smučali, drsali, krpljali, skratka uživali na snegu. Poleg nenadnih neviht, hudih poplav in sušnih poletij nas prav zelene zime glasno opominjajo na to, da smo res preveč umazali naš planet. Dokler lahko hrano kupimo v bližji trgovini, imamo hladno pijačo v hladilniku in se lahko poleti osvežimo v reki, nam opozorila klimatologov, da nas kmalu čakajo večje klimatske spremembe, ne delajo težav. Sicer modrujemo o možnih rešitvah, trajnostni mobilnosti, e-mobilnosti, sortiramo odpadke, sadimo drevesa, mladi organizirajo »zero waste parties« oz. zabave brez smeti … Na Švedskem so leta 2016 celo začeli organizirati rekreativne prireditve, na katerih pobirajo smeti. Imenujejo jih plogging – ime je kombinacija švedskih glagolov plocka upp (pobiram) in jogga (tečem). Pravijo, da poleg teka s pobiranjem smeti rekreativci izvajajo še druge gibe, kot so upogibanje, počepi, raztezanje. Do danes se je kot organizirana dejavnost razširila tudi v druge države.
A pobiranje odpadkov ne bo dovolj, resnični problem je potrošništvo in neprestano pehanje za večjo učinkovitostjo podjetij in posameznikov. Prav zaradi velike potrošnje človek še nikoli v zgodovini ustvaril toliko odpadkov. Kupujemo nove dobrine, avtomobile, hrana je zvita v paketih, vsaki dve leti kupimo nov telefon … Za proizvodnjo vseh teh dobrin se je porabilo veliko energije, morali so nam jih dostaviti, najbolje kar v paketih na dom.
Tudi rekreativni športniki smo veliki potrošniki. Kolesar je imel pred štiridesetimi leti v svoji kleti eno samo kolo, en dres in en bidon, v njem pa vodo. Kolesaril je z navadnimi supergami. V življenju je kupil en števec, ki je štel samo kilometre in hitrost in ni ga bilo treba menjati vsaki dve leti. Verigo je namazal dvakrat v sezoni z navadnim strojnim oljem, istim, s katerim je ženi namazal šivalni stroj.
Današnji kolesar ima v kleti vsaj dve kolesi, v omari cele kupe kolesarskih oblačil, zimske in letne drese, štiri pare rokavic, dva para kolesarskih čevljev, vsaj dva anoraka in dvoje očal. Bidnov je za eno polico in poleg njih vsaj ena velika škatla za energijski prašek ter nekaj gelov. Poleg tega ima na kolesu še elektronsko napravo za štetje vseh možnih parametrov, za mnoge od njih sploh ne ve, kaj pomenijo. Ima pa tudi športno ročno uro in telefon, ki prav tako merita vse prej omenjene parametre. Vse elektronske naprave zamenja na dve leti. Današnji kolesar ima dve kantici posebnega kolesarskega maziva, enega za dež in enega za suho vreme. Poleg tega mora mazati verigo vsak teden. No, varnostne lučke in zaščitna čelada so res pomemben nakup, saj skrbijo za varnost kolesarja, in jih ne štejmo v potrošništvo. Kar predstavljajte si, koliko energije je šlo v zrak za proizvodnjo teh dobrin in koliko odpadkov je s tem nastalo.
Mislim, da bomo morali tudi v zmanjšanju športnega potrošništva iskati rešitve za varovanje narave. Bo šlo? Za začetek bo dobrodošlo že, da med svojo rekreacijo naredimo kakšen predklon in poberemo smeti, ki jih vidimo na poti.